Duh, ki je lačen slave, ne pa osvobajanja od abstrakcije, najbrž ne misli premagati svoje subjektivnosti, ki se obnaša objestno in dejanskega sveta ter principa svobode ne spoštuje. Mogoč svet je tisti, ki ga duh hvali, zakaj gibanja predmetne substance ne odigra, ker v gibanju ne vidi nič koristnega. Bolj kot gibanje in vzpostavljen odnos substance do sebe, ga pritegne igra abstrahiranja in dejaven čisti jaz, ki je danes neverjetno aktiven, kajti povzdiguje subjektivno nastrojenost in abstraktno mišljenje. To je dejavnost, ki proizvaja navdušenje in spodbudnost.
Duh jasno kaže, da ga predmetni svet ne zanima, saj ga nikjer ne omenja. V sebi ujame svet in ga prosto nadaljuje ter tako drugim razkrije, da njegov svet ni predmeten in v osnovi določen. Predmet postane njegovo znanje, tj. gotovost samega sebe, ki ga prosto oblikuje in širi v razločke, ki jih pridela zdravi razum. Ob kratkem, predmetnega sveta ne ceni, kar pove, da ni dejaven svobodno in sploh ne v interesu, da pridela stvaren svet, ki drži v sebi bistvo in je v osnovi določen. Čista gotovost samega sebe je tisto, kar je njegov svet, ki je omejena končna vsebina.
Mediji razumejo sedanji čas kot pojavni svet in se obnašajo do njega kot slabo izobražen politik, ki svoja dejanja izžareva kot predstavljen subjekt. Politično stranko razume kot nesrečno zavest, ki izreka dvojno vest. Na eni strani je tisto nespremenljivo, na drugi strani pa predstavljen svet, ki ga spodbuja čisti jaz. Idealizira sebe s smotrom, da aktivira refleksijski razum, ki beži pred občim in se zateka v pojavni svet. Človek daje prednost navajenemu obnašanju vedenja, svet pa določa po jazu. Razen tega podžiga norčavo subjektivnost, ki hvali neposredno znanje. To je mišljenje, ki ne pridela določil, pa je razumljivo, da z igro abstrakcij pridobi svet, ki ne vsebuje nobenega bistva.
Dejaven duh sebe ni popolnoma dojel, kajti še vedno demonstrira in kaže navdušenje nad mogočim svetom, kaže pa tudi to, v kaj verjame. No, ne glede na to, da hvali abstraktno znanje in da je predmet predstavljen subjekt, se prepušča razumu. Kjerkoli povzdiguje znanje, tam hvali tudi abstraktno dejavnost čistega jaza in neposrednost. In to je tista ovira, ki je ne premaga. Zakaj njegov cilj ni, da vzpostavi sebe kot predmet in da predmet doseže drugo samega sebe. Tisto drugo ali svet, ki vsebuje bistvo, ga ne pritegne. Navadil se je, da daje čistemu jazu prednost, kar pove, da se s posredovanjem substance ne ukvarja in da je pridelek čistega jaza predstavljen subjekt.
Duh svoje odsvojitve ne ceni, zakaj verjame v gotovost samega sebe. To je tisto, kar ga zavaja in mu ne dopusti, da dojame svojo odsvojitev. Bolj kot odsvojitev ga pritegne to, da si odsvoji osebnost, to pa je tisto negativno njega. Zaradi tega ni dejaven predmetno in v načinu proti postajanja substance. Zakaj misleča zavest izpelje nedokončano negacijo, pa je jasno, da sebe ne izpolni s principom svobode. Uveljavlja gotovost samega sebe, kar pove, da ni dejaven kot duh, ki sebe določa in je v proti postajanju razvita substanca kot določen svet v osnovi. Princip odsvojitve ni tisti, ki bi ga naj izražal. Verjame, da lahko napreduje tudi tako, da abstraktno znanje obogati in na tej podlagi gradi svoj svet. A to ni mogoče, kajti abstraktno napredovanje ni noben princip. Abstraktno dojemanje samega sebe in svoje odsvojitve ne prinese napredka, ki bi potrdil, da je dejaven s principom. Zaenkrat sebe ne dojame kot izstopanje iz sebe, kar je proizvajanje svoje enotnosti.
Upam, da bom tudi v tem letu spisal kak tekst in da bom povedal bralki in bralcu kaj zanimivega. Vem namreč, da je Sistem vede, ki ga je spisal filozof Hegel, težaven in zahteva mnogo strpnosti, da bi ga človek dojel. Duh sedanjega časa sebe ne dojema iz gibanja predmetne substance in proti postajanja, abstraktno znanje ne osvobaja od abstrakcije in ni dejaven s ciljem, da svoj svet ustvari. Pojem proti postajanje večkrat omenjam, ker je pomemben, saj v elementu vedenja substanca zaživi kot razdvojena substanca. Element vedenja in gibanje substance je nujno dognati, kajti notrina doseže svoje nasprotje, kar je razdvojeno istoimensko ali podvojena moč substance.