Medij povzdigujejo navajeno obnašanje duha in subjektivni jaz, ki z refleksijo izdeluje videz. Ne izraža vsebin, ki držijo v sebi predmetno bistvo. Z bistvom se novinar ne ukvarja, kajti dejaven je zunanje in po načinu predstave. Vsebina je abstraktna in ni podana tako, da je določena kot svet in njegovo bistvo. Namesto bistva se prikazuje igro besed in misli, nekaj, kar je, ne da v nasprotju doseže svojo dejanskost. Neposrednost je predstavljena in je abstraktna, v drugo ne prehaja. Medij torej prikazuje abstraktno stvar, ki jo zgolj zatrjuje in kaže neodvisno od njene dejanskosti.
Duh, ki se občasno pojavlja v mediju kot komentator ali kot analitik, ki bi naj izboljšal gledanost ali branost medija, ne spoštuje predmetnega sveta, ampak samo svojo refleksijo, ki podarja videz. Videz ne proizvaja bistva, je le čisto vednost jaza, ki sebe izpolni. Velikokrat je dejaven prazno in izreka čisti jaz zavesti ali predstavljen videz, ki ga dopolni iznajdljivost ali pojasnjevanje. Subjektivna refleksija išče obča določila, zakaj tako izpolni le zavest in se s posredovanjem predmetne substance ne ukvarja. Duh je dejaven površno in hvali samo videz. O tem danes govori čisti jaz novinarja, ki sestavi abstraktno vsebino s svojim lastnim razumom in refleksijo, ki zajame tisto obče.
Refleksija izdeluje videz in tega poskuša izraziti zgornja podoba. To je videz ali proti udarec v samem sebi, neka bit, ki išče določila zunaj sebe. Refleksija je preseganje neposrednosti in se nadaljuje v obče razločke ali enostranske abstrakcije. In ta refleksijski svet danes hvaličijo mediji, kadar predstavljajo malovreden svet, ki se nadaljuje in je gibanje od niča k niču. Refleksija predpostavlja in se jo jemlje v enostranskem smislu kot neko gibanje presodnosti. Seže preko neposredne predstave in išče obča določila. Refleksija je prehajanje preko neposrednega do občega. Iskanje občega k dani neposrednosti je zunanja refleksija, saj se na neposrednost nanaša kot na nekaj danega. Sicer pa refleksija predpostavlja le videz.
Danes je blaženo abstraktno znanje in refleksija, ki povzdiguje omikanost. In to povsod hvali čisti jaz, ko izpelje sebi enako abstrakcijo. Duh, ki spoštuje svobodo in dejanski svet, v medijih ne nastopa. Sicer pa je subjektivnost povsod aktivna in nima odnosa do objektivnega sveta, kajti subjektiven smisel podarja igrokaz besed in misli. Ob tem naj omenim tudi to, da duh ni dejaven tako, da bi drugo, ki drži v sebi bistvo, posebej poudaril. To kaže, da ni bil vzgojen tako, da bi uveljavljal svobodo in hkrati svobodo svojega znanja. Svobode ne demonstrira, kajti favorizira nična bistva, tudi svojo iznajdljivost, velikokrat hvali nedoločen svet, ki ga spreminja v nasprotje.
Danes je dejavna tudi umetna inteligenca, ki je najbrž aktivna s smotrom, da izpelje nadzor nad procesi, ki jih je možno nadzirati. Sem spada človekova svoboda, ki jo je mogoče spremljati in tako tudi nadzorovati. To, da umetna inteligenca uresničuje stvaren svet, s tem se ni mogoče strinjati. Sicer pa bi naj duh razumel in dojel samega sebe v svoji odsvojitvi, da bi uresničil stvaren svet. Spoznaval bi naj, kako se pojavlja samemu sebi, da bi dojel, kako sebe vzpostavi kot predmet. Zanimivo je, da spoznavanje samega sebe ni tako dojemljivo kot je umetna inteligenca. K temu pripomore abstraktno znanje, ki ga povsod hvali in povzdiguje abstraktna miselnost, ki menda verjame, da je abstraktno znanje tisto, ki izdeluje resničnost. Takšno prepričanje brani izobražen duh, ki ni spoznal duha v njegovi odsvojitvi in pojavnih oblikah. In ne le to, izobražen duh ni aktiven na področju mišljenja in logične sovisnosti, hvali zdravi razum in čisti jaz. Skratka, ni ga danes duha, ki bi kakšno misel izrekel v korist mišljenja, nastajajočega vedenja in gibanja predmetne substance.
Človek postaja odvisen od čistega jaza in pojavnega sveta, a se tega ne zaveda. Kako sicer razumeti prizadevanje, ki gre subjektivnemu jazu, ki poveličujejo refleksijo, gostobesednost in videz. Abstraktni razum odlično obvlada igro abstrahiranja, hvali brez odnosen svet in kategorije. Duh o stvarnem svetu ne beseduje, postajanja ne omenja, pa čeprav »ima v sebi to, da nič ne ostane nič, temveč preide v svoje drugo, v bit«. Hočem reči, subjektivnost ni tista, ki izdeluje svobodo in bistvo sveta.