Izobražen duh se obnaša do sebe in do abstraktne stvari pomanjkljivo. To postane jasno, ko si podrobneje ogledamo, kako izdeluje odnos do abstraktne stvari. Ta namreč zrcali, da je pomanjkljiv, ker abstraktna stvar v svojem začetnem gibanju ne doseže svoje dejanskosti. O tej pomanjkljivosti pripoveduje duh tedaj, ko neposredno abstraktno stvar razvije kot nekaj, kar ni čisti pojem ali postavljen odnos stvari do sebe. Se pravi, ko izobražen duh podarja le neko predstavo abstraktne stvari, ni razvil postavljenega čistega pojma stvari. Predstava je zgolj pojavni svet stvari, ki ni dejanska stvar, ampak zgolj nedoločena stvar kot ekstaza stvari, ki ni noben enostaven absolut. Namesto absoluta ponuja duh abstrakcijo od vsega bivajočega ali preroško govorjenje. Ali, abstraktna stvar je zgolj njegov svet kot očiten smoter, ki ni nobeno dejansko vedenje, ampak zgolj prazna širina abstraktne stvari.
Izobražen duh je zgleda zadovoljen s tem, kar prikaže kak smoter, ki je neko vedenje, s tem pa ostaja pri samem sebi ali tistem, kar pač na hitro razvije ali odmeče od sebe kot čisti jaz. Namreč, ker mu ne gre za čisti dojem, daje zgolj nekaj, kar je pojavni svet stvari, ki ga je mogoče oblikovati s posredovanjem predpostavk in različnih predstav. Ta svet pa seveda ni razviti svet substance stvari, ampak svet sebstva kot podoba gotovosti samega sebe. Kar duh daje, je le negacija abstraktne stvari, početje zavesti v sami sebi.
Ko abstraktna stvar prosto preide v nekaj drugega, potem svoje določenosti ne doseže v čistem dojemu. Potem tudi ne doseže dejanskosti, ki je njena popolna oblika kot absolut ali Eno. Potem se pač abstraktna stvar nadaljuje v nekaj drugega in odnosa s seboj ne doseže. Povedano še tako, ko abstraktna stvar po svoji notrini ne doseže svoje sebi enakosti, preide v neomejeno realnost ali prazne besede.
Poglejmo še na drugo stran ali tja, kjer duh zagovarja predstavo abstraktne stvari. Tam lahko marsikaj izvemo; na primer to, da se v zagovoru stvari sklicuje na vedenje in tudi na logiko, prav tako na pojem in ne vem kakšne vse kategorije, s katerimi utrdi svojo predstavo stvari, ki je le občost kot mirujoči subjekt. Takšne primere, ko izobražen duh izvaja abstraktna gibanja in je dejaven pomanjkljivo, najdemo povsod. Primeri odkrivajo, da duh ni dejaven s principom ali tako, da bi izhajal iz čistega pojma, kaj šele da bi na njem izpeljal samo bistvo stvari. Duh je dejaven po svojih močeh ali kot tisti, ki ima vedenje, s katerim realizira abstraktno stvar v neko predstavo, v kateri njegova abstraktna stvar zaživi kot prikazen določenega smisla, ki mu je nastala z gibanjem vedenja in refleksije.
Zanimivo je, da je danes izobražen duh, ki je v pomanjkanju nastajajočega vedenja, dejaven kot tisti, ki sebe nadaljuje brez postavljenega odnosa do sebe. Pa od tukaj tiste množine abstraktnih svetov in smotrov, ki mu nastanejo kot neskončnost ločena od končnosti, ki pa poskrbi za to, da ona abstraktna stvar zaživi kot sostvujoča dejanskost. V tem svetu pa je pomembno samo to, da stvar nekako eksistira. Kar pove, da je abstraktna stvar na sebi le neka sostvujoča eksistenca ali svet kot abstraktni svet. Naj spomnim, razviti čisti pojem abstraktne stvari je sebi enakost kot čisti dojem, v katerem so razvejani obči momenti kot dejanskost ali bistvo stvari; kar je razvita oblika, ko je abstraktna stvar določena v Drugem.