Jaz in moje umetniške ideje

Written by Jože Požar on 24 junija, 2018 – 6:51 dop -

Mogoče sem jaz prevelik idealist, mogoče sodobni umetnik in svobodomislec, ki se preganja s predstavami sebstva. One so nekakšne umetniške ideje, v katerih je izraženo gibanje, z ozirom na to, da je gibanje sebstva razvoj pojma iz sebe. To je razlog, zakaj me gibanje sebstva vznemirja in zakaj se toliko časa zadržujem na njem. Namreč tisto Drugo, kot svet čistega sebstva, je bistvo kot čisti dojem, ki je notranji razloček ali sebi enakost.

Prepričan sem, da so te moje predstave nekakšne umetniške ideje, v katerih ujamem samega sebe kot tistega, ki upodablja razdvajanje sebstva. Posamezna podoba vsebuje določen svet, ki se spogleduje z drugo-bitjo, da doseže svoj absolut. To je izražena narava gibanja sebstva, ki določi neposrednost kot negativnost, ki vzpostavi njeno končno podobo. Kar bi naj bil vzpostavljen odnos sebstva, v katerem zaživi notrina kot razvejana v obče momente. Njeno obliko proizvede notranje gibanje notrine, ki vzpostavi proti postavljeno bivanje kot Drugo. Kar je element čistega dojema v načinu kot ga kaže Hegel v sistemu vede.
 

Posamezno sebstvo je nase se nanašajoča enakost, ki se kot svet razločuje od sebe, postane sebi neko drugo. Hegel nekje zapiše, »svet je bistveno enostavno sebstvo«, in ker v to ne gre dvomiti, bi naj duh gibanje sebstva tudi spoznal, da bi razumel razmerje do drugega, svojo odsvojitev in vzpostavljanje čistega pojma.
 
Menim, da je mogoče zaznavati to mojo dejavnost kot prizadevanje, s katerim sebe umetniško izpolnim tako z besedo kot mislijo ter dodano ilustracijo. Posamezna ideja je namreč čisto samogibanje sebstva, ki oblikuje začetno postajanje, v katerem zaživi narava sebstva v proti postajanju. To je tisti notranji in začetni svet, ki ga vzpostavi gibanje sebstva kot prehajanje notrine v svojo sebi enakost. Natančno vzeto, to je Eno kot absolut, končno v neskončnem, in to kot določen svet razvejan v občih momentih kot razvita popolna notrina. Zakaj ravno to je tisto začetno gibanje notrine kot udejanjene notrine v njenem proti postajanju, ki je abstrakcija, v kateri so momenti določeni kot zunanji svet.

Kar se pa tiče zadovoljstva, ki ga izpeljana ideja daje, lahko rečem, da sem z ustvarjanjem podob dosegel to, da sem se zbližal s Heglovim sistemom vede. Tu in tam sicer upodobim idejo, ki ni dosegla popolne lepote, vendar to se zgodi takrat, ko se dvignem iz globine sebstva in sem preveč navdušen nad svetom ali občo idejo, ki zadiha drugo-bitno postajanje. To je posebno zadovoljstvo, saj svet zaživi kot moj čisti dojem ali kot ideja, ki služi zabavi, ker vsebuje momente, v katerih zavest sebe zre v drugem kot čisto obče.

Lepota notranjega sveta je gibanje, ki vzpostavi drugo, ki je tisto neposredno kot prvo. To pa je nastajajoče vedenje, v katerem ima tisto neposredno za smoter čisto dejanskost. In tako vidimo, da je gibanje sebstva omejeno na neko končno vsebino; končnost pa bi naj zanimala zlasti filozofe. In to zaradi tega, ker to gibanje sebstva vznemirja tudi mišljenje. Zakaj to je tista aktivnost duha, ko duh začenja vzpostavljati odnos do gibajoče se biti. Tisto pa, kar je v tem gibanju udejanjeno, to je izvorna narava sebstva, ki prehaja v svoje dejansko postajanje, v katerem duh zre samega sebe v drugem kot čisti dojem.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Jaz in moje umetniške ideje

Sorry, comments for this entry are closed at this time.