Ko gre zavesti samo za stvar, ki je stvar kot njeno vedenje, povzdiguje le svoje vedenje, ne pa stvari v njeni razviti substanci. Na ta način zavest poveličuje svoje početje in gnanje, kajti za smoter ima sebe samo, tj. svoje bivanje. Zavesti gre za predstavitev individualnosti, kajti izreka le čisto gotovost nje same. To pa je predstava za druge, s katero je izraženo sebstvo kot veljavno vedenje. In tako zavesti nastane tista čista stvar, ki je le neka narava sebstva, čista eksistenca vedenja ali dejanska zavest kot negativno obče sebstvo.
Danes duh povzdiguje svoje vedenje, s tem pa neprekinjenost sebstva kot prepričanje, da je ni stvari, ki je ne bi vedenje kot tako obvladovalo. Pa od tukaj toliko tistega naglaševanja učenosti in izobrazbe, s katero se pravzaprav hvali bivanje sebstva. Namreč izobrazba je njegov lastni svet kot smoter, ki skozi kontinuiteto sebstva predstavi vedenje, s tem pa abstraktno zavest kot tole vedenje. Tisto namreč, da duh nadaljuje samega sebe v obliko čistega sebstva, s tem doseže bivanje čistega jaza, ki prakticira moč vedenja.
Zavest ima svojo izpolnitev zunaj sebe; gibanje sveta izobrazbe odpravi abstrakcijo osebe, ki je resnica kot vedenje samo. Ono mu nastane na nasprotju gotovosti samega sebe. Njegov predmet je dejanska oblika vedenja ali oblika prepričanja, torej sebstvo kot samemu sebi enako vedenje.
Kontinuiteta sebstva je pravzaprav nekakšna goljufija kot oblika realnosti, ki pa ne doseže svoje izpolnitve. In to zaradi tega, ker je to nanašanje zavesti na samo sebe, ki je zgolj vzajemno učinkovanje zavesti s seboj. In tu je koristno poudariti, da je ta realnost prežeta od individualnosti, in to kot oblika predočene bitnosti njegove izvorne narave, ki jo zavest odrine od sebe in tako sprevrže v dejanskost ali udejanjajoče sebstvo kot nasprotje. To pa je oblika ravnanja zavesti ali goljufija, ko je stvar kot čisto vedenje realiziran smoter, ki je tisto posredovano za druge. Duh v tem početju ničesar ne postavi in tudi ničesar ne odpravi. Tisto, kar je njegova neposredna dejanskost ali abstraktna stvar, to je zavest kot izražena prevara v obliki čistega vedenja, ki ni nič drugega kot abstraktna predstava prežeta od individualnosti. To torej ni odsvojitev sebstva kot logična izpeljava predmetne substance, ki bi bila postavljena kot čisti pojem, ampak je le bivanje sebstva, s katerim je realiziran smoter kot sostvujoča posameznost ali oblika izrečenega vedenja samega sebe.
Duh, ki v negativni dejavnosti realizira samega sebe čisti uvid, ki je njegov lastni predmet, kot tisto koristno kot smoter, ki ni doživel drugo-biti, ni dejaven s principom. Zakaj tisto, kar realizira, je njegova sebi enaka zavest. Povedano drugače, sebi enaka zavest je čisto vedenje kot početje zavesti v sami sebi. Ta svet je enostavno sebstvo ali posamezno sebstvo, ki se kot čisti svet razločuje od sebe. Predmet duha je čista neposredna gotovost ali sostvujoče vedenje kot oblika dejanskosti, ki so momenti zavesti kot abstrakcije.
Je pa to tudi zavest v svoji pojavnosti, ki je obče sebstvo kot bivanje duha, ko duh eksistira za druge kot sebe vedoče sebstvo. Tako da to ni forma kakega umnega predmeta, ampak duh, ki uživa le sebe in se preganja sam s seboj na način kontinuitete sebstva.