Duh povzdiguje abstraktno stvar in početje zavesti, pri tem pa zavest uživa samo sebe. Tisto, kar jo zanima, je igra sil, ki velja za stvar samo. Zavesti ne gre za stvar kot predmet, ampak za stvar kot abstraktno dejanskost, kajti sama stvar še ni subjekt, ampak samo enostavno obče. Da bi razumeli abstraktno stvar bolj določno in sprejemljivo, dajmo besedo filozofu Heglu, ki o abstraktni stvari zapiše naslednje: »abstraktna stvar se zgolj zatrjuje in se jo kaže kot neodvisno od njene dejanskosti. Dejanskosti nima. Predstavlja se jo kot nekaj, kar je brez bistva. Stvar sama je čisto početje zavesti, ki nič ne počne. Zato ni tako poštena kot se da videti, zakaj je brezmiselna, ker ni na sebi izpeljana. Stvar sama je bit, ki je jaz, ali jaz, ki je bit.« Menim da je zgornjim abstraktna stvar določena.
Filozof Hegel naglasi, da abstraktna stvar nima dejanskosti. To naznanja, da substanca ni dosegla proti postajanja ali svoje dejanskosti, ki je njena sebi enakost. Dejanskost je najbolj pomembna, kajti vsebuje in nosi v sebi samo bistvo substance. Potemtakem abstraktna stvar kot taka ne doseže svoje dejanskosti, saj nima razvitega bistva v občih momentih. Na primer, če drevo ne bi razvilo svoje dejanskosti, tj. bistva, ki je razvejano nasprotje debla ali obči momenti drevesne substance, ne bi sebe izpolnilo. Zakaj razvejanost bistva je sebi enakost, ki oblikuje substanco v obče momente.
Predmetni svet ni nič drugega kot abstraktna stvar. Je nekaj enostavnega in ni razvita predmetna substanca v svoji osnovi. Duh torej podarja stvar, ki je prežeta od individualnosti. To je abstraktna stvar, ki jo zgolj zatrjuje in ne prehaja v drugo same sebe ali v svojo sebi enakost. Zakaj cilj duha ni v tem, da njegova stvar doseže dejanskost, ampak da čisto početje zavesti naredi za abstraktno stvar. Ona je smoter kot smoter in zbir tistega, kar je nastalo zavesti. To pa je stvar določena kot kategorija, kajti je samozavedanje, ki udejanji jaz sem jaz. Filozof Hegel zapiše: »bit brez dejanja postane stvar sama«.
Če si ogledamo početje dejavnega duha, ki sebe ne izpolni, lahko ugotovimo, da hvali abstraktno stvar ali tisto njegovo, ki ga najde v sebi in je zgolj pojavni svet. Predmetne substance namreč ne posreduje, je ne določi v njeni osnovi, ampak kaže čisto sebe vednost, ki je tisto njegovo kot nanašanje sebe nase. Tako odseva, da ga gibanje predmetne substance in njeno bistvo ne zanima. Tisto, kar ga soglaša, je početje zavesti in abstraktna stvar, ki je danes vsepovsod slavljena, kajti duh še ne dojema svoje odsvojitve in gibanje predmetne substance, katere nasprotje je njena dejanskost. Zakaj dejanskost drži v sebi bistvo, ki je v naši predstavi na primer razvejano deblo drevesa v občih momentih. To je razvita substanca v svojo sebi enakost, kar je drugo kot svet, ki nosi v sebi bistvo.
Gnanje in početje zavesti izdaja duh za nekaj, kar je le za njega. Za smoter ima samega sebe. V ospredje postavlja njegov idealizem, ki ga izrazi početje zavesti. To je abstraktna stvar, ne vsebinska izpolnitev individua, ki izreka gnanje zavesti, tudi igro sil, ki pa ni noben predmetni svet. V bistvu poenostavlja svoj svet na abstraktno stvar, s katero pridela samo njegovo lastno dejanskost. To je tisti idealizem, ki izreka neposredno gotovost in učinkovanje s seboj. In tako abstraktna stvar ni nič drugega kot nekaj oblikovanega in nespremenljivega, kajti je le izraženo početje zavesti ali oblika neposrednosti, s katero je oblikovan posebni interes ali idealizem individua.
Kot je mogoče dojeti početje zavesti, abstraktna stvar je prežeta od individualnosti. Posamezna zavest nastopa kot nanašanje sebe nase, kar je sebe izrekanje. In to gnanje zavesti pridela abstrakten svet, ki ne doseže svoje dejanskosti, je pa oblikovan. To je torej abstraktna stvar prepojena od individualnosti, ki ni dosegla proti postajanja. Rečeno še drugače, čisto početje zavesti je dejavnost individua, kajti stvar sama je bit brez dejanja. Zavest uživa samo sebe in ima za smoter le sebe in tisto, kar zatrjuje kot nekaj enega. To je torej abstraktna stvar kot »enotnost početja in biti, hotenja in izvrševanja«. Stvar sama ni subjekt, temveč enostavno obče kot kategorija, ki je abstraktna vsebina.