Svoboda je substanca duha; duh predmet ve, kolikor ve tudi za sebe; ve svojo določilo o njem, da je to, kar je on, tudi predmet za njega (nekako tako izpostavi filozof Hegel). Potemtakem lastnosti duha obstojijo le po svobodi. Naloga duha torej je, da naredi sebe za predmet in da se realizira po svojem vedenju o sebi. Vendar pozor, duh je bistveno vrnitev v sebe, pa je subjektivna prepričanost, ki pridela čutno raztresenost, neka dejavnost čistega jaza, s tem pa aktivnost, ki ne proizvaja svobode. Moč izvršiti samega sebe ni samo v tem, da človek odmeče abstraktne misli, temveč da proizvede lastno svobodo, kar pomeni, da sebe postavi kot predmetno substanco v njenem proti postajanju. Zato ponovimo misel filozofa Hegla: »duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi.«
Poglejte dejavnost poslanca, ki izžareva mislečega subjekta, kaj od sebe odriva in kaj pridela. To so osebna naprezanja, neko izrekanje prepričanja, kajti beseduje o nečem nedoločnem, ki ni predmet, ampak samo izražena osebna drža, ki proizvaja pojavni svet ali tisto, kar naj bo. Tisto torej, o čem beseduje poslanec, ni predmetni svet v svoji dejanski določenosti, ampak neko gnanje čistega jaza, ki beseduje o tistem, kar je njegov interes. Spotoma izreče kako negativno nagnjenje o nasprotniku in tako pove, da je dejaven nesvobodno in sploh ne v interesu obče volje.
Misleči subjekt je danes blažen, ne glede na to, da predmetnega sveta ne prikazuje in da namesto objektivnosti kaže gnanje čistega jaza. Subjektivno držo povsod izpostavlja, pri tem pa ne zaznava, da v njegovem svetu predmetno bistvo nima veljave. Tako kaže, da objektivnosti ne spoštuje, kajti pomembna je samo izražena osebna volja in predstavljen interes. Čisti jaz in abstraktni razum obvladujeta poljubne vsebine, ki se jih celo hvali, pa čeprav realnost in dejanskost ni upoštevana. Bistvo je enostavno prezrto, pomembna je izražena osebna nastrojenost, svobode in gibanja substance pa ne spoštuje, a hvali abstrakcijo. Mogoče pa zgornja podoba ponazarja neizpolnjeno abstrakcijo, ki jo danes hvalijo mediji.
Gnanje čistega jaza ne pridela objektivnega sveta, niti kaj takega, kar je določen predmet na sebi, ki stopi v odnos s seboj. Namesto da izdeluje in demonstrira predmetno svobodo, aktivno kaže, kaj počenja čisti jaz, ko odmetava posamezne misli ali tisto abstraktno, ki je brez bistva. To je početje zavesti, ko pojavni svet izgine v neki drugi svet. Tako čisti jaz daje videz, kot da mu gre samo za to, da izpelje dejanja jezika, ki zgolj nekaj sporočajo. Jezik ni uporabljen resno, ampak ne resno, kajti uveljavlja težnjo, nagnjenje, ne pa gibanja predmetne substance in njenega postajanja. Skratka, govorica čistega jaza uveljavlja osebno prepričanost, ki bi naj povzdignila moč abstraktnega razuma in domiselnost jaza. Čista vednost je tisto, kar pridela čisti jaz, zakaj dojema ne pridela.
Tu je zdaj čas, ki povzdiguje abstrakcijo, saj igro abstrakcij vsak dan demonstrirajo mediji, menda s ciljem, da bi človek začutil in spoznal abstrakcijo kot tisto, ki hvali možen svet in nejasnosti, kar pove, da mediji stvarnega sveta ne spoštujejo. O nasilnosti abstrakcije se najbrž novinarji niso izrekli, ker abstrakcijo uveljavljajo s smotrom, da dvignejo veljavo medija. Tako izpovedujejo, da jih dejanski svet ne pritegne, ampak samo možen svet, ki izžareva nadčutno onstranstvo, saj učinkov ne proizvaja. Igra abstrakcij je medijski ljubljenček, ki baje spodbuja človekovo domiselnost.
Sedanjega časa se ne dojema resno, kajti igra abstrakcij je tista, ki jo demonstrira zdravi razum. Dobro bi bilo, da se kdaj pa kdaj človek vpraša, zakaj realnosti ne spoštuje in zakaj jo prikazuje brez dejanskosti. Praznoverje v abstrakcije ponižuje mišljenje, a tega se ne zaznava, ker je baje mogoče čez abstrakcijo izraziti tudi kaj umnega. Ampak kaj bi to, važno je, da se povzdiguje lahkomiselni svet in tisto, kar pridela domišljija. Danes človek hvali abstrakcijo in nedoločen svet, kar pa nima ne vem kakega smisla, kajti samo v mislih obstoječi svet je abstrakten. In ne le to, abstraktna stvar, ki se jo danes zatrjuje in kaže brez dejanskosti, izključuje svobodo. A svoboda je določena, da razvija predmetni svet in tega se ne upošteva, kajti abstraktna svoboda je igriva in iznajdljiva.