Če kdo meni, da lahko subjektivnost operira v imenu predmetne objektivnosti, potem ga je nujno spomniti, da subjektivnost ne gre enačiti z objektivnostjo. Predmetna substanca ima lastno življenje in gibanje. To stremi reči, da se ne spoštuje gibanja substance, ko nagon resnice premaga svojo subjektivnost. Nadarjenost za predpostavljanje je vsepovsod cenjena. Ne upošteva se objektivnega gibanja predmetne substance in zato tudi predmetna realnost ne doseže svoje dejanskosti. To je princip, ki ne spoštuje objektivnosti, kajti duh razvija in priznava samo subjektivno nastrojenost. To sporoči, da substanca ne doseže razdvojitve in Drugo same sebe. Razdvojitev predmetne substance je namreč to, da tisto prvo doseže svojo sebi enakost. To pa ni svet predpostavljen od subjektivnosti, kajti je gibanje substance in njeno razdvajanje, s katerim je dosežen notranji razloček.
Predpostavljanje kot razumevanje slučajnih danosti, ki se jih prikazuje tako, da se od predmeta odstrani prepreke ali subjektivne zavore, je nekakšen subjektivni idealizem, ki išče zunanje zveze, vendar pa ne pridela objektivnosti in zato ni nič drugega kot pojavni svet. Zakaj ona gotovost samega sebe je čista omika ali abstraktno znanje. To je oblika pojavnega sveta, ki ga izpelje nagon, da premaga svojo subjektivnost. Ob tem gre naglasiti, da nagon preseže subjektivnost tako, da realizira abstraktno obliko tistega, kar je negativno njega. To pa je plehka podoba umislekov in predstav, ko početje zavesti ne premaga ničesar, saj zgolj zatrjuje osebni svet ali predpostavljeno. Potemtakem tisto negativno podarja abstraktno izpolnitev, ki je omejena na početje zavesti in je zato enostranska abstrakcija ali teoretičen izmislek, ki je nastal kot nagon pojma. Zavest je nekaj hotela in zato ima tisto negativno pomen smotra, kajti je čista posameznost ali neposredna bit.
Da ima abstrakcija razuma povsod veljavo, o tem na široko pripoveduje izobražen duh, ki si odsvoji sebstvo s smotrom, da je predmet negativno njega ali čisti jaz, s katerim doseže svojo odtujitev. Zakaj gibanje poteka samo na površju in se ga prikazuje kot primerno dejanskost. In zato ni posebno, da predoča pod eno sliko domišljijo in užitek zrenja. To pa je pojavni svet prežet od individualnosti, ki ne doseže svoje dejanskosti, ker abstraktni razum in čisti jaz povsod uveljavljata abstraktno moč omike, ki je tisto obče. Sebi odtujena osebnost je predstavljena negativnost osebe ali teoretična operacija, ki jo izdihava zgornja podoba kot neko zunanje povezovanje razločkov, ki so razločki nečesa končnega.
Ko je duh prepričan, da je pomembo braniti subjektivnost, ki gibanja predmetne substance ne upošteva, prav tako ne postajanja in predmetne določenosti, ki predmet osvobaja od abstrakcije, potem ga je dobro opozoriti, da subjektivna nastrojenost prezira Drugo. Drugo je namreč tisto, ki zaobjame predmetno bistvo v občih momentih, tega pa je mogoče zaobjeti samo v elementu vedenja, v katerem je vzpostavljen odnos substance do sebe. Predmetna substanca doseže svojo sebi enakost čez svojo razdvajanje, kar je oblika dojema v postajanju. To je dejavnost duha, ko prvo preide v drugo in je indiferenca kot abstraktna ravnodušnost enega, kajti ta oblika je posredovanje substance s seboj do enostavne enotnosti, zakaj je negacija in postajanje substance v njeni določenosti.
Nenavadno je, da duh danes hvali nagon in subjektivno nastrojenost, s katero ni mogoče pridelati nič objektivnega. Zakaj nagon dobi krila s smotrom, da začne delovati kot razumsko mišljenje, ki prideluje neko vsebino občutkov in predstav, ki jih zunanje poveže. Tako je svet nekaj končnega, nekaj, kar ni doseglo neskončnosti in postajanja. Namreč, kadar dobi besedo subjektivnost, je to neko početje zavesti, ko nagon premaguje lastno subjektivnost. Izpolni vsebino sveta, ki je predpostavljena od njegove subjektivnosti. To je pojavni svet, ki ne vsebuje nobenega bistva, kajti s tem abstraktnim svetom je realiziran samo nagon, ki izpolni sebe s predpostavljanjem.
Duh, ki je dejaven subjektivno, hvali predpostavko, kajti doživlja samo lastno negacijo, kar je njegova odtujitev, s tem izpelje sebstvo, ki je negativno njega ali abstraktna dejanskost.