Človek je po naravi dober, vendar je tudi to, da se zoperstavi svoji naravi. Človek je dojet zunanje, notranje pa ne. In ravno zunanje hvali abstraktni razum in tisti, ki površno spoznavajo človeka čez abstrakcije razuma in početje čistega jaza. Če kdo meni, da človek ni dojet kot duh, naj prisluhne pojasnjevanju človeka, ki povzdiguje občutje in tisto negativno, s katerim se ne pove nič bistvenega o človeku. O človeku se izdelujejo hipoteze, abstraktne predstave, s katerimi kot da se želi povedati, da ga ni mogoče dojeti. A v bistvu se ga ne dojema kot tistega, ki je na sebi duh. To kaže, da se ga ne doume iz njegovega razmerja ali postajanja, ampak kot osebo in zavest, ki to in ono počenja. Zato ni nenavadno, da je danes govora o človeku, ki ga ni možno v osnovi pojmovno določiti, ker se pojavlja sebi in drugim tudi kot komična subjektivnost. Na drugi strani pa se bogato hvali abstraktno psihologijo, ki svojega predmeta nima določenega. In to ni nič neobičajnega, kajti to, da pojem človeka ne obstaja, to povzdiguje psihologijo in njeno abstraktno izpolnitev. In ne nazadnje, ker človek ni določen v osnovi, je njegovo občutenje najbolj pomembno. Nedoločenost človeka govori zlasti o tem, da se gibanje in postajanje duha ne spoštuje, prav tako ne um, ki ga duh ima.
Človek je na sebi duh, je pa tudi nagon in nagnjenje. Sicer pa je zavest in je svoje razločevanje. Naravna volja hoče tisto neposredno in je postavljena kot negativno hotenje. Zato je bistveno, da je človek na sebi duh, kajti na ta način opusti naravno voljo. Kot duh je misleč in je tisto obče predmeta. Zakaj kot misleč in dojemljiv je svoboden. Zato naj človek doseže abstraktno nasprotje znotraj samega sebe in tega bi naj premagal. Nasprotje je njegova globina, zato je nujnost duha v tem, da je nasprotje, v katerem se razdvoji v dve strani, ki ne razpadeta; to je namreč protislovje v enem. Izpolnitev v duha doseže s proti postajanjem, kajti kot živi duh se mora razločevati od sebe, postati Drugo in ostati identičen s seboj.
Človek je naravna volja, ki hoče tisto neposredno, prehoda od naravne volje k resnični volji pa ne izpelje. To je neka pomanjkljivost, kajti po temeljni določenosti je na sebi duh. Zakaj človek je na sebi dejanski duh, in to je tisto, kar zahteva, da doseže abstraktno nasprotje. Na ta način je misleče bitje in tisto obče samega sebe, ki je njegova razvejanost v obče momente. To je razvita osnova, v kateri stopi v razmerje s seboj. In ravno razmerje danes spregledujejo tisti, ki prezirajo njegovo bistvo, namreč to, da je človek na sebi duh. Namesto, da se izhaja iz postavljenega odnosa, se človeka mrcvari z občutki in občutenjem in tistim, kar je neka abstrakcija razuma. Človeka se ne dojema kot duha iz razločevanja, ki postavi Drugo samega sebe in je skozi njega identičen s seboj. Duhovni svet je vrednota človeka in ne brezvoljna bit ali kako abstraktno posamezno zlo.
Če je človek razumljen kot občutenje ali kot izražena subjektivnost, ki ne ustvari sveta, potem se ga ne dojema iz proti postajanja. O bistvu človeka, nastajajočem vedenju, predmetni svobodi in izpolnitvi duha se danes ne beseduje. To pa je ravno tisto, kar odseva, da se človeka dojema kot nadarjenega govornika, ki ga predstavlja čisti jaz, ki hvali navajeno življenje. Čisti jaz sebe izpolni kot vzajemno učinkovanje s seboj, zakaj njegov objekt je nekaj prosto določenega, gotovost samega sebe.
Tisti, ki besedujejo o človeku, ker ga baje poznajo v dno duše, naj preverijo, kako človek stopi v odnos s seboj. Če v dojemanju človeka ni upoštevano tudi to, da je človek misleče bitje in svoboden duh na sebi, potem morajo svoje dojemanje izbrisati. Kajti človek ni zgolj občutenje, temveč je to, da je na sebi duh, ki stopi v odnos s seboj, da izpolni sebe kot Drugo ali kot svet. Hočem reči, človek kot abstraktna oseba ni neizpolnjena abstrakcija, temveč je graditelj svojega sveta. Edino na ta način stopi v odnos s seboj, saj sebe posreduje s seboj in je na sebi svoja sebi enakost. Potemtakem ni zgolj čisti jaz, ki se ga na veliko hvali ali pa graja, ker se izgublja v možnih svetovih ali igri abstrakcij. Nujno je človeka dojeti iz temelja, ki pravi, da je človek na sebi duh. Določitev človeka ni bistvena, pa ni čudno, da je razumljen iz protislovja in ne iz tistega, kar je v proti postajanju kot duh.