Moč izvršiti samega sebe ni samo v tem, da miselno izrečemo sebe in da povedano obogatimo. Namreč začetek je vedno bit ali abstraktna ravnodušnost. To pa je indiferenca, kateri pripada abstraktna določenost. Zato indiferenca spada v sfero biti in ima kot določena ravnodušnost na sebi razliko, kar je njen obstoj. Potemtakem je indiferenca enostavni neskončni odnos do sebe ali ne spravljenost s seboj. Odrivanje od sebe je določanje na sebi ali nanašanje, kar je lastna negativnost ali sovpadanje s seboj. Zakaj tako je bit, ki je skozi odpravljanje biti s seboj enostavna bit.
Indiferenca je mišljena kot nespravljivost s samo seboj, kar je odbijanje od same sebe ali določanje kot biti določen na njej. Je pa to tudi nanašanje lastne negativnosti, na ta način je indiferenca podlaga kot vsa določenost biti, kar je enostransko določilo. Pri tem je pomembno opozoriti, da je indiferenca določena le kot zunanja. Povedano še drugače, tisto tole je postavljeno kot ne tole in s tem ne nič, temveč določni nič ali nič neke vsebine, namreč tegale.
Filozof Hegel med drugim zapiše: »indiferenca je tista indiferenca, ki se skozi negacijo vseh določenosti biti, posreduje s seboj do enostavne enotnosti. Določenost je na njej le še stanje, nekaj kvalitativno zunanjega, ki ima za substanco indiferenco. Potemtakem je določenost postavljena na substratu le še kot prazno razlikovanje. Toda prav to prazno razlikovanje je sama indiferenca kot rezultat. Indiferenca je skozi negacijo vseh določil biti posredovana s seboj«.
Spoznavanje različnih filozofskih vsebin ne razodeva predmeta filozofije, zakaj duh ne spoznava gibanja predmetne substance in postajanja. Obstane v abstraktni določenosti nečesa, kar je in ne prehaja v drugo. Prehajanje v drugo je nujno spoznati, kajti to je gibanje in je proti postajanje, v katerem substanca doseže svojo sebi enakost. To je tisto, ko je substanca posredovana s seboj do enostavne enotnosti, kar je »indiferenca kot na sebi celota določene biti, ki so se razpustile v enotnost«. Določati in biti določen je lastno nanašanje, ki je negativnost in enostavni odnos do sebe. To iztakne, da igra razuma pridela samo prazno abstrakcijo nedoločene biti, kajti tisto negativno njega je sebstvo kot odpravljeno.
Zgornjim sem želel opozoriti, v čem je moč in čar filozofa Hegla, kajti pojem indiferenca je predstavil tako kot mu to gre z negacijo in njenim proti postajanjem. Filozof, ki je indiferenco dojel, je hkrati prikazal tudi svojo izrazno moč. Kajti to je globina, ki je njegovo dostojanstvo, saj ga je opredelila kot filozofa. Ob razumevanju njegovih del ne gre samo za to, da poskušamo dojeti vsebino kot celoto, temveč gre tudi za to, da spoznamo, kaj je resnična moč filozofa. Sistem vede je udejanjil kot znanost, katere resnica je čisto samozavedanje v svojem samorazvoju. Zakaj to je kraljestvo čistega uma, saj je vsebina prikaz Boga, kakršen je v svojem večnem bistvu pred stvarjenjem narave in končnega duha. In to je tudi zavest kot duh v svoji pojavnosti, ki se na poti osvobaja neposrednosti in zunanje konkretnosti, potemtakem čista vednost, ki si vzame za predmet čiste bitnosti same, kakor so na sebi in za sebe. To so čiste misli, svoje bistvo misleči duh, potemtakem gibanje in postajanje substance v elementu vedenja ali tisto, kar je razdvojena substanca kot neskončno sovpadanje s seboj.
Če kdo sklepa, da je mogoče Sistem vede dojeti z enim branjem, se vara. Zakaj Sistem vede je nujno dojemati postopoma, da bi dojel Fenomenologija duha in drugi del sistema, ki je Znanost logike. Sistema vede se ne da dojeti brez notranjega gibanja in postajanja substance, zakaj predmet ima dejanskost le v svojem pojmu. To je dolga in težavna pot, kajti filozof najbrž ni vajen brati in dojemati filozofijo, katere bistvo je notranje gibanje predmetne substance. Tisto pa, da razume kak tekst in mu je vsebinsko jasen, to še ne pomeni, da je dojel gibanje in postajanje substance.
Jaz poskušam prikazati konkretne pojme v smislu, da opomnim, da obstaja filozofija, ki jo je spisal filozof G. W. F. Hegel. Ne gre za to, da predstavim predmet filozofije v postajanju, temveč da zunanje prikažem nekatere pojme, ki jih je filozof pojmovno razvil v Fenomenologiji duha.