Hvaljenje abstraktnega znanja in tistega, kar pridela navajeno obnašanje vedenja, je znamenje, ki ga izdihava zdravi razum, ko izpoveduje subjektivno plat, interes, potrebe, gon in predstave, prav tako razlike, ki so drug do drugega ravnodušne. Zakaj razum je mišljenje, čisti jaz sploh, ki postane predmet, ki se prosto nadaljuje, ker to ni resničen predmet v svojem postajanju, ampak gnanje čistega jaza, ki se podi naokrog z raznovrstno vsebino. To je torej zavest, ki podarja nična bistva, kajti postajanja predmetne substance ne izpelje. In tako postane jasno, da ne pridela stvarnega sveta, ki izraža življenje predmetnosti ali tisto, kar je svet v njegovih občih momentih. Zakaj predmet brez mišljenja je le nekaj, kar obstoji samo v mislih in je prežet od individualnosti.
Za navajeno dejavnost gre hvala tudi čistemu jazu zlasti tedaj, ko ohranja subjektivno držo, da se dvigne na stališče čiste vednosti, kjer odmetava misli in sestavlja abstraktne svetove. To je pojavni svet, ki je neomejen in sebe prosto nadaljuje, kajti ta svet je določen po jazu, saj hvali tisto, kar je čisto le po negaciji. Zato seveda ni čudno, da je danes subjektivnost povsod slavljena, kajti postala je gospodar tistega, kar pridela čisti jaz in je nekaj brezmejnega. Gospodarjenje, ki daje prednost subjektivni drži, obvladuje subjektivna nastrojenost, ki se jo hvali kot neko podmeno, iz katere gospodar izpelje kako početje opazujočega uma, ki ve, kako se pridela resničen svet.
Dejanski svet je mogoče pridobiti samo z delom dojema. Gre za to, ali dojem in predmet eden drugemu ustrezata. Čisti element bivanja je namreč dojem: to je vedenje o subjektu kot substanci. Potemtakem sebstvo opravlja življenje duha, ki svoj predmet ve kot samega sebe. Kar pove, da svobodo dojema tako, da substanco razvije v predmetnost. To pa ni igra abstrakcij ali kak prikaz dejavnega čistega jaza, ki življenje predmetnosti prezira. Ampak je svoboden predmetni svet, ki ni prežet od individualnosti, kajti duh ga vzpostavi kot gibajočo se predmetno substanco, v katerem substanca doseže svojo razdvojitev. Ta oblika pove, da je substanca dosegla proti postajanje v elementu vedenja.
Naj spomnim, filozof Hegel je zapisal naslednji stavek: »Vedenja ni, če predmeta ni.« Potemtakem tedaj, ko duh nima samega sebe za predmet, ni dejaven svobodno, kajti svoboda je substanca duha. Zakaj ko je gibanje substance upoštevano, je duh realno bistvo, ki samo sebe skozi gibanje vzpostavi, in to s ciljem, da doseže razvejani svet občih momentov. Na ta način nastane predmetna oblika ali sebi enakost v proti postajanju, kar je dojem. Duh se prikazuje zavesti, kajti ima podobo dojema, ki jo je mogoče pridobiti samo z gibanjem substance in svojo odsvojitvijo.
Danes je razumljivo, kajti vselej znova je predstavljano, da je duh tega časa izstopil iz življenja predmeta. In to izpoveduje tedaj, ko daje prednost igri abstrakcij in čistemu jazu. Sebe torej ne izpoveduje na ta način, da pridela obliko predmetnosti za zavest, ki je dojem. Zakaj edino v elementu vedenja se prikazuje zavesti, da je dejaven kot duh in s ciljem, da se prikazuje v času. Kajti dokler ne zajame gibanja svojega upodabljanja, dojema ne pridela. Če kdo meni, da je mogoče pridelati kako dejansko postajanje zunaj dojema, mu je treba reči, da to ni mogoče, kajti dojem je tisti, ki je vedenje o temle subjektu kot substanci. Tu naj opomnim še na naslednje: sebe vedoči duh je dojemajoče vedenje v svojem absolutnem nasprotju, tj. proti postajanju.
Izobražen duh je izstopil iz življenja predmetnosti najbrž zaradi tega, ker ga k temu spodbuja abstraktno znanje in tisto, kar pridelata razum in čisti jaz skozi igro abstrakcij. Ona odseva, da predmeta ne spoštuje, saj hvali svet zmožnosti, ki ne doseže dejanskosti. Tako duh izpričuje, da ni dejaven s smotrom, da upošteva gibanje predmetne substance in njeno določenost v osnovi. Pritegne ga tisto, kar ni določeno in ne stopi v odnos s seboj. Življenje predmetnosti se namreč odvija skozi gibanje in proti postajanje predmetne substance. In tako nepredmetni svet, ki ga izobražen duh danes izžareva, odkriva predvsem to, da je izstopil iz življenja predmetnosti.