Človek počasi napreduje, ker znanja ne osvobodi od abstrakcije. V napredovanju bi bil uspešnejši, če bi upošteval princip duha ali njegovo odsvojitev. Omikan človek namreč ni dejaven s principom, kajti svoje odsvojitve ne izpelje. Potemtakem daje prednost zdravemu razumu, zakaj sebe ne postavi kot predmet, kar pove, da svobode ne razvije v predmetnost. Edino tako je mogoče napredovati, kajti nujno je upoštevati načelo odsvojitev in to s ciljem, da doseže svojo sebi enakost. To je namreč princip, v katerem vzpostavi odnos s seboj v načinu proti postajanja ali elementu vedenja.
Človek bi naj svoje napredovanje spremljal kot sam sebe vedoči duh. To je zavedanje tistega, kar je predmetna substanca v postajanju, to pa ni zgolj abstraktna neposrednost, temveč je prehajanje v drugo ali sebi enakost, kar je samozavedanje. Postajanje torej doseže s posredovanjem in razdvojitvijo substance, zakaj na ta način se zaveda sebe kot dejavnega duha. V načinu proti postajanja udejanji realnost in njeno dejanskost in to v razvejanih občih momentih. Zato je tisto, kar določa duh, tisto dobro, kajti ni zgolj ideal ali možen svet, ki ne doseže svoje dejanskosti.
Človek je na sebi duh, ne pa abstrakcija od človeške narave. Bivanje duha pa je to, da ima sebe za predmet, se pravi, je mišljenje nečesa, kar je; ve za svoj predmet in je dejaven v načinu proti postajanja. Na ta način se razdvoji s samim seboj in je vnanji in notranji svet. Če je dejaven tako kot to kaže abstraktni razum, ne doseže sebi enakosti in poenostavlja svoj svet na abstraktno neposrednost ali na tisto, kar od sebe odrine in je enostranska abstrakcija ali gotovost njega samega.
Filozof Hegel je zapisal: »Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi; bitje, ki je gibanje v svoji drugo-biti obdržati enakost s seboj.« To, da duh izraža čisto sebe vednost, s katero tolaži samega sebe, gre prisoditi temu, da za kriterij resničnosti postavlja subjektivno nastrojenost. To daje prednost razumskemu mišljenju, kajti hvali izgotovljeni svet in tavtološko gibanje razuma. Razum namreč povzdiguje tudi občutje in tisto abstraktno ali ne dejansko. Zakaj razum ni dejaven umno ali s postajanjem, pa tako tisto, kar kaže, ni sebe določanje, ampak prikazuje forme pogojenega in odvisnega. Sicer pa danes abstraktno misli zlasti duh, ki z igro abstrakcij pridela enotnost razločkov, kar je neživljenjski produkt.
Kadar človek svoje znanje olepšuje in ima pred seboj samo enostranska stališča ali kak svet, ki ga je oblikoval vnanje, sebe kot duha ne realizira, tudi če aktualizira svoje znanje in izpelje gibanje razuma. To je namreč svet razuma, ki hvali že znano in poznano, ki ga sicer lahko idealizira, vendar pa ta svet ne doseže dejanskosti in je le obča sebe vednost. Zategadelj ni nič drugega kot neki svet, ki ni dosegel postajanja. Hočem reči, ker ni upošteval posredovanja, ni dosegel proti postajanja.
Subjektivni idealizem pridela samo slabo neskončnost, s katero prekorači mejo in poveličuje subjekta. To je predstavljanje, ki obnemore in demonstrira samo nekaj, kar naj bo. To je torej abstrakcija nečesa ali možen svet razblinjen v nekaj nedoločnega. Subjektivni idealizem ne priznava določenosti sveta, pa je jasno, da povzdiguje slabo neskončnost. Tako človek daje videz, kot da mu gre samo za neki predstavljeni svet, ki nima meje in se prosto nadaljuje v neki drugi svet.
Človek torej, ki ni dejaven v načinu proti postajanja, je prosto aktiven in ne upošteva gibanja in postajanja substance. Tisto, kar odpravi in je abstraktna neposrednost, to sprevrže v nasprotje. To pomeni, da pridela le enostransko abstrakcijo, ki zgolj je in ni postavljen odnos. Abstrakcijo obogati tako, da jo pojasnjuje, vendar pa to ni stvarni svet. In tako vidimo, da subjektivni idealizem ne pridela stvarnega sveta, ki stopi v odnos s seboj. Namesto da hvali realnost in njeno dejanskost, odigra le igro besed in misli, ki jo nadaljuje ali prekine kadarkoli, ker ničesar ne določi v osnovi in nima odnosa do tistega, kar zunanje eksistira. Takšno dejavnost demonstrira politik, ki sebe izpolni tako, da idealizira tisto, kar je neko prepričanje ali interes, ki pa ni noben stvarni svet. Na ta način ni dejaven kot duh, ampak s prizadevanjem, da predstavi abstraktni moj zavesti kot čutno raztresenost.