Kako naj duh pridela umen svet, če ne pozna načina, kako ga vzpostavi. Nekateri so prišli v svojih dognanjih tako daleč, da abstraktno znanje kot tako razglašajo za umen svet. Drugi menijo, da je vse, kar oblikuje abstraktni razum, umen svet. Tretji hvalijo lasten idealizem, ki izreka neposredno gotovost ali pozitivnost, in to bi naj bil umen svet. Posebej navdušeno se obnašajo tisti, ki iznajdejo kako abstraktno možnost, ki pa ni nič drugega kot pojavni svet. In ni jih malo tistih, ki hvalijo svojo nadarjenost zunaj predmetnega sveta tako, da uveljavljajo lastno prepričanje. To kaže, da se gibanja, posredovanja in postajanja substance ne upošteva, zato duh umnega sveta ne pridela; predmet je namreč umno določen samo v elementu vedenja, v katerem se um sebe zaveda kot svojega sveta. Tisto umno ni nekaj neposrednega, temveč razvita substanca kot oblika predmetnosti.
Abstraktni razum, kakor ga nekateri hvalijo, bi naj pridelal tudi umen svet. Zato imajo tisti, ki povzdigujejo abstraktni svet, dobro mnenje o razumu, pa čeprav je tisto, kar hvalijo, samo enostranska abstrakcija. To je pojavni svet, ki zgolj je in nima notranje določenosti. Lahko bi rekli, je le čista sebe vednost, pa zato ni resničen svet. Dobre primere tega, kaj počenja abstraktni razum, daje politik, ki predstavlja svoje prepričanje kot predstavljen subjekt. To je namreč početje zavesti, ko vsebina ni določena in je razpršena v posamezne misli, s katerimi je povzdignjen abstraktni razum. Kar ni nič drugega kot užitek zavesti, ki ga odigra razum, da pridela kak predstavni svet.
Um je duh, ko je predmet zavesti povzdignjen v dojem uma. Um je torej duh na ta način, da je gotovost biti vsa realnost, kajti tako se um zaveda sebe kot njegovega sveta. Bistveno je, da je um svet razvejan v obče momente, kajti tako ima duh predmet določen kot umen svet v proti postajanju. To je razvito sebstvo dejanske zavesti kot nravno bistvo, ali, to je pravična sebi enakost ali razvezana bit v obče momente, ki je dejanska in živa. Duh ima predmet umno določen na sebi, kajti um nastopa kot vsa realnost. Edino na ta način je um v svojem določilu oblika razvite substance v postajanju. Um se zaveda samega sebe, kajti je pozitivnost, v kateri ima predmet umno določen. Tako je duh zavest, ki ima um.
Naglasimo, umno je tisto, kar je predmetno in je gibanje substance, katere razdvojitev ima ta smisel, da prvo preide v drugo. Na ta način realnost doseže svojo dejanskost. Tako je namreč um vsa realnost v obliki proti postajanja in ne zgolj nekaj neposrednega. Realnost je treba jemati kot popolnost, zakaj je kvaliteta kot obstoj, ki vsebuje momente negativnega. Edino tako je realnost določena v osnovi. Filozof Hegel zapiše: »ni realna končnost, temveč neskončnost«. Zakaj realnost v njeni določenosti je skupek vseh realnosti. Potemtakem realnosti pripada dejanskost, kar je umno postajanje substance. Naj opozorim, um je duh na ta način, da je predmet določen v proti postajanju.
Danes je tu in tam izrečena kakšna misel o umu, vendar z njo ni izraženo njegovo določilo. Nič jasnega se ne izgovori o tem, kaj je oblika umnega in kriterij, po katerem lahko presodimo, ali je nekaj umno ali neumno. Pojem um nas enostavno ne zanima, prav tako ne duh, ki ga ne dojemamo iz gibanja substance. Če pa bi obvladali gibanje in postajanje substance, bi tisto umno bilo pokazano in demonstrirano v elementu vedenja. A tega se nikjer ne izdihava, ker abstraktni razum ne dopusti narediti koraka naprej, da bi spoznali gibanje in bivanje duha, ki ima samega sebe za predmet. Namreč duh ni nekaj enostavnega, temveč je gibanje; zato je duh, ki ni zajet kot gibanje in postajanje prazna beseda. To kaže, da je nujno spoznavati duha iz določenega sveta, tj. elementa vedenja.
Duh ne bo napredoval, če ne bo spoznaval tudi postajanja substance. Zakaj duh ima predmet umno določen na sebi, zato bi se naj zavedal sveta iz postajanja. Iz abstraktnih podob ni mogoče spoznati notranjega gibanja substance in postajanja, v katerem tisto prvo kot neposredno doseže Drugo ali sebi enakost. Notranje gibanje je mogoče spoznati kot umen svet, če je um pojmovan v svojem določilu. Um namreč, ki vlada svetu, je nekaj nedoločnega, ni stvarni svet v svoji določenosti.