Praznoverje v abstrakcije izključuje mišljenje in tako osvoboditev od abstraktnega jaza. Jaz daje prednost slutenju, navdušenju, samovolji in je zavedanje sebe kot nečesa, kar odrine od sebe; to pa je gotovost po nekem drugem, tj. po jazu. Danes pojavni svet hvali izobražen duh, zakaj tako sebe izrazi subjektivno ali kot neki zdajle in tule. Razen tega povzdiguje čisto vednost kot tako in samovoljna stališča. Povzdiguje pa tudi abstraktno znanje, s katerim sporoča tudi to, da se ni bistril miselno oblikovati svet iz gibanja in posredovanja, kajti znanje pogosto nastopa v imenu predmetne substance. Potemtakem se ni usposobil za to, da obliko predmetnosti vzpostavi kot dojem.
Dojem torej ni tisti v katerem bi zavest kazala predmet v obliki proti postajanja. Duh se zaradi tega ne prikazuje v času, kajti ne zajame dojema predmeta v elementu vedenja. Postajanja ne razume iz določenosti predmetne substance in daje prednost subjektivni vednosti. In to ne glede na to, da bi naj izvajal gibanje svojega upodabljanja s ciljem, da doseže bivanje dojema. Bivanje dojema je namreč element razdvojene substance. Zakaj dojem je vedenje početja vse bitnosti in vsega bivanja, zato je tisto, kar je dojemajoče vedenje, oblika predmetnosti za zavest.
Vedenje kot je neposredni duh je zgolj čutna zavest (zgornja podoba bi jo naj izrazila). To je namreč početje zavesti, ko individualnost sebe zgolj zagotavlja. Namreč, ko je predmet prežet od individualnosti, sploh ni predmet. Mišljenje, ki ne izpolnjuje posredovanja in postajanja predmetne substance, se izgublja v nedoslednosti in brezmejnosti. Dojema ne doseže, ker ga ne razvije kot tistega, ki povezuje to, kar je vsebina kot sebstvo v proti postajanju. Zavest ima za vsebino podobo in je dejavna v načinu preroškega govorjenja, zato je njen predmet le neka predstavitev. Potemtakem ni predmet, ampak pojavni svet, ki ni dosegel svoje prve določenosti ali enostavnega dojema v elementu svojega bivanja.
Duh bi naj bil dejaven tako, da je v drugo-biti pri samem sebi in da ima podobo dojema v predmetni obliki. To je oblika, v kateri substanca stopi sebi nasproti in je njeno razdvajanje. Zakaj ravno razdvajanje substance je dojem, kajti na ta način zajame svoj dojem in tako tudi prehod dojema v zavest. S tem je izražen tudi čas, zakaj prikazuje se v času kot tisti, ki spoštuje dojem. In ne le to, kot gibanje svojega upodabljanja je umno izražen v elementu bivanja ali logični sovisnosti.
Ocenite dejavnost duha in videli boste, da demonstrira abstraktni jaz, ki ne doseže drugo-biti in dojema predmeta. Potemtakem sploh ne razodene gibanja substance in zato tudi dojema ne pridobi. Zaradi nedoslednosti nima izpolnitve, kajti izpolni le subjektivnost, do katere se obnaša kot zdravi razum. To pomeni, da sebe ne dojema iz gibanja, ampak kot zavest, ki daje prednost abstraktnemu jazu. To je nesvobodna dejavnost, kar pove, da ni dejaven v načinu proti postajanja. Naj spomnim, element sistema vede je čisti dojem, kar pove, da je bistveno gibanje in posredovanje substance, kajti tako je vednost ponotranjena. Zakaj duh je ena individualnost, ki je dejavna svobodno. Svoboda pa je predmetna, kar izrazi, da duh skozi posredovanje najde bistvo. Gibanje substance je mogoče uresničiti samo v elementu vedenja, ki je čisti dojem, v katerem se svet razločuje od sebe.
Filozof Hegel zapiše: »Vednost kot taka, kar kdo ve, kar se ve sploh, ne pomeni nič drugega kot čisto vednost, ona je povsem abstraktna.« In ravno tega dejstva danes ne upošteva izobražen duh, ki s pojasnjevanjem svoje vednosti favorizira abstraktni jaz, ker verjame, da je njegovo vedenje samo po sebi dejansko. Drugim podarja tisto, kar je oblikovana dvoumnost, neko razkazovanje čiste vednosti in s tem čistega jaza, ki ničesar ne premaga, ker je ujet v pojavnost.
Glede na navajeno obnašanje vedenja je mogoče reči, da je duh dejaven daleč stran od objektivnega sveta. Zakaj tisto enostavno nadaljevanje kaže, da mu ne gre za čisti element svojega bivanja, kar je dojem. Spodbuja ga praznoverje v abstrakcije, dojem in objektivnost pa ne jemlje resno. Potemtakem ne pridela oblike predmetnosti, v kateri dojem ustreza predmetu, predmet dojemu.