Stavek v naslovu je približno tako zapisal filozof Hegel, zakaj razumnik danes sebe odpravi s smotrom, da se očisti samega sebe in nadaljuje dejavnost kot abstraktni jaz. Raznoliki svet in možnost za nekaj drugega, to odseva skozi subjektivno vednost. Zakaj čiščenje mu predlaga, naj bo dejaven kot abstraktni jaz. Čiščenje je pravzaprav predpriprava za to, da stopi v zavest kot abstraktni jaz. O tem govori zavest, dejaven razum in čisti jaz sploh. Najbrž bo duh izgnan iz tega sveta, če bo razumnik hvalil abstraktni jaz, čisto sebe vednost in umetno inteligenco. Zakaj pojavni svet, katerega gibanje ne prinese nič novega, bo še bolj slavljen, cenjen in spoštovan med razumniki.
Kaj bi naj bila danes naloga razumnika? Samo to, da sebe izrazi in da pridela čim več pojavnega sveta, s katerim predstavi početje abstraktnega jaza. Razumniku gre za to, da je dejaven kot abstraktna oseba, ki se spozna na dodajanje predikatov. In te podarja tedaj, ko je aktiven kot abstraktni jaz, ki uživa sebe, ko gre čez in je nastal možen svet. Sedanji čas povzdiguje početje abstraktnega jaza, prav tako čisto vednost in svet onstran, kajti le tako je udejanjeno sebstvo osebe, tj. tisto čisto brez realnosti. Cilj razumnika je, da premaga mnoge svetove in tudi tisto, kar izpelje abstraktni jaz. Pri tem ima pomembo vlogo tudi domišljija, ki razumnikov spopad s seboj obogati. Na ta način sebe povzdigne v svet onstran, kajti potem je na sebi tisto, kar je kot možnost in gibanje, s katerim pridela stališča. Tisto namreč, da si daje možnost in da izpolnjuje potencialen svet, takšna dejavnost je cenjena, kajti to je dvig abstraktnega jaza na stališče čiste vednosti, kar je gotovost samega sebe.
Abstraktne predstave odigrajo gnanje čistega jaza, tudi lahkomiselnost ali tisto, kar je čista vednost. Razumnik izžareva, da substance ne posreduje in da je v osnovi ne vzpostavi v njeni razdvojenosti. Sebe dojema skozi možen svet, s katerim dokonča le predstavo o sebi in to, da je ujet v pojavnost. Potemtakem stvarnega sveta ne prikazuje, ampak samo svet kot nagon, s katerim preseže subjektivnost. Sprašujem se, čemu toliko subjektivnosti, osebne nastrojenosti, gibanja predmetne substance pa se ne upošteva. Še več, ne ceni se osnova in gibanja notranjosti, ki vzpostavi odnos substance do sebe. In tako domiselnost nečesa, kar ni imenovano, ne daje celotne slike o razumniku, ampak samo kaže njegovo zunanjo aktivnost.
Sedanji čas ceni tudi razumnikovo iznajdljivost, kajti dokazal je, da zna pričarati svet izven mišljenja in s tem tudi osebno nadarjenost. Zakaj ko je razumnik dejaven subjektivno, je svet čista gotovost njega samega. Svet zaživi kot nekaj znanega in tudi kot nasprotna možnost. Razumniku ne gre za to, da pridela predmetni svet v postajanju, ampak da predstavi lastno moč v obliki enostranske abstrakcije, ki je danes na veliko slavljena. V bistvu je predmet razumnika ena sama možnost za nekaj drugega, to pa je ravno tisto, ko svet zaživi kot početje zavesti in kot čista sebe vednost.
Kar je pojavni svet razumnika, to je njegova izražena nadarjenost v obliki vzajemnega učinkovanja sveta s seboj. Tako izrazi, da ne izhaja iz predmetne osnove, kajti njegov predmet ni določen. Je vsebina nečesa, ki najde svojo enotnost skozi igro abstrakcij. Rečeno drugače, kar je neki svet, tega sprevrže v nasprotje, in tako postane predstavljeni svet material za to, da iz njega vzkali neki drugi pojavni svet. Skratka, abstraktni jaz se zaveda raznolikega sveta, kar pomeni, da razumnik sebe nadaljuje, saj pojavni svet premaga tako, da ga preusmeri v nekaj drugega.
Razumnik od nekdaj hvali spopadanje, zakaj tako ostaja vsebina v občutju. Sestavlja svetove zunanje in povzdiguje občutje, hkrati pa uveljavlja čisto vednost. Hvali torej različne svetove in svojo subjektivnost. Tako z igro abstrakcij in sprevračanjem pridela mnoga nična bistva v obliki abstraktnih razločkov. In zato je tisto, kar razglasi za njegov oblikovani svet, neko razločevanje abstrakcij med seboj. To je izražena oblika spopadov, ki ga demonstrira zunanji svet, s katerim opredeli abstraktno moč jaza v obliki razločkov. Pripomba: predstavitev abstraktnega jaza in spopad razumnika s seboj je samo predstavljena pojavna oblika, v kateri abstraktni jaz sam sebe zre zunaj sebe.