Duh je danes dejaven na področju abstraktnega znanja in tistega, kar je abstraktno nespremenljivo. Navajeno obnašanje vedenja mu ne dopusti, da bi bil dejaven predmetno. Nepredmetni svet je gotovost njega samega, z njim si odsvoji svojo osebnost. To je torej svet, ki ni vezan na določila in gibanje substance, kajti je negativno sebstvo. Veljavo ima, ker ga povzdigne omikan človek, kajti je pojavni svet, ki je enostavno sebstvo. To je negativno sebstvo ali abstraktna vsebina nečesa, kar je mogoče širiti, ker je poljubna vsebina. In to enostransko abstrakcijo danes slavita čisti jaz in abstraktni razum, kajti z njo je izpolnjen prazni moj zavesti in razumsko mišljenje.
Nepredmetni svet podarja sebe gotovi razumnik, ki najde resničen svet kar v sebi. To torej ni predmeten svet, ki biva v proti postajanju, ko substanca doseže s posredovanjem svojo razdvojenost in sebi enakost. Omikan razumnik ni dejaven s principom proti postajanja ali tako, da realnost doseže svojo dejanskost. In to najbrž zaradi tega, ker princip nastajajočega vedenja ni tisti, ki bi bil upoštevan. O nastajajočem vedenju se danes ne beseduje, kajti bolj je pomembno uveljavljati abstraktna znanja, ki jih je mogoče z refleksijo tudi dopolniti. Duh sodobnega časa ni bil vzgojen s ciljem, da spoznava svojo odsvojitev in način, kako sebe vzpostavi kot predmet. O odsvojitvi ne beseduje, prav tako ne o gibanju in postajanju substance ter elementu nastajajočega vedenja.
Resnica duha še ni oblikovana, ko je izraženo znanje ali nekaj enostavnega, temveč tedaj, ko je realizirano gibanje predmetne substance in njeno postajanje. Sodoben čas zahteva, da duh sebe vzpostavi kot predmet v njegovi določenosti. Tisto, da je na sebi samo neizpolnjena abstrakcija, to odseva, da substance ne odpravi v načinu posredovanja. Njegov svet je razblinjen v abstrakcije in je čista gotovost njega samega. Razumnik sebe ve kot nebistveno sebstvo, kot čisto sebe vednost. Ni nenavadno, da je njegov svet predstavljeni subjekt ali čista negativnost. Sodoben čas naznanja, da bi naj bil človek dejaven kot duh in ne zgolj kot izobražen razumnik. To razodene, da bi naj navajeno obnašanje vedenja opustil.
Nenavadno je, da izobražen duh ne izreka pozitivnih misli o nastajajočem vedenju, niti kaj takega, kar bi zanimalo mladega duha, ki bi naj začel spoznavati nastajajoče vedenja. Videz je, kot da pojem nastajajoče vedenje ne obstaja in zato ni pomemben tako, kot je na primer pojem znanje. Tisto, kar ima danes veljavo in o čem se beseduje, je abstraktno znanje. Abstraktno znanje je pomembnejše od pojma nastajajoče vedenja, zato se ga najbrž ne spoštuje. Vprašanje torej je, zakaj se principa vedenja ne spoštuje in zakaj predmetni svet ni spoštovan? Posameznik lahko ugotovi, da se o nastajajočem vedenju ne beseduje, kar pove, da se sveta v osnovi ne ustanavlja.
Sicer pa omikan razumnik ne kaže nagnjenja za to, da je nujno spoznavati duha v njegovi pojavnosti. Nenavadno je, da sodoben čas hvali samo abstraktno znanje, duha in njegove odsvojitve pa ne omenja. Nastajajoče vedenje, gibanje substance in logično sovisnost se enostavno prezira. Omikan razumnik ne razpravlja o predmetnem svetu, ampak poudarja subjektivnost in svet onstran ali svet, ki naj bo in je neka prikazana zmožnost nečesa. Nujno se je vprašati, zakaj in čemu se hvali osebna nastrojenost in subjektivnost. Subjektivnost namreč izžareva, da objektiven svet sploh ni pomemben, pa čeprav ona subjektivnost odseva, da objektivnosti ne ceni. To nam nekako iztakne, da tudi mišljenje nima prave vrednosti, saj ga zastopa čisti jaz, ki je hvaljen tako kot zdravi razum.
Danes razumnik ni dejaven s ciljem, da spoznava samega sebe in pojavni svet duha. To kaže, da gibanje in postajanje substance nima vrednosti. Zakaj oblike abstraktnega znanja so tiste, ki ga osrečujejo. V njih najde užitek tudi čisti jaz. In to daje videz, kot da ni pomembno nastajajoče vedenje in gibanje substance. Določen predmetni svet potemtakem ni tisti, ki bi naj bil spoštovan. Bolj kot opredeljen svet je pomembno tisto, kar eksistira kot bit in je neposrednost. To je svet, ki se prosto nadaljuje in nima meje, saj duh išče lastno neskončnost, v kateri sebe zgublja.