Duh, ki se ne zaveda svobode, si daje abstraktno podobo nečesa končnega in sebe izpolni zunaj sebe. To je prepričanje kot gotovost samega sebe, ki ga je mogoče širiti v predstave ali nasprotje. Zaradi tega ne dojame dejanske svobode, zakaj dejaven ni tako, da vzpostavi sebe kot predmet. Svoboda je namreč substanca duha, svoboden pa je, če izvaja gibanje in postajanje substance.
Kako naj človek napreduje, če svoje svobode ne spoštuje in je ne izpelje, ker je odločen, da ni nujno premagati svoje subjektivnosti. Povzdiguje subjektivno nastrojenost, neko prepričanost, ki jo primerno oblikuje. Sebe odpravi, vendar pa ni dejaven svobodno. Svet sicer poskuša ustvariti in ga na sebi tudi nekako določiti, vendar pa to ni predmetni svet, ampak abstraktna stvar, ki ni dosegla postajanja in je brez bistva. Tako da tisto pojasnjevanje, ki običajno sledi, ne pade na plodna tla. Ne gre mu za stvarni svet in za to, da udejanji svojo svobodo. Svet največkrat oblikuje čisti jaz, ki ga povsod spremlja zdravi razum, kar napove, da ne izpelje in ne doseže proti postajanja substance.
Kadar se duh ne zaveda svoje svobode, izrazi sebe kot nekaj formalnega. Sebe ne odpušča iz oblike abstraktne osebe, svobode pa ne realizira kot vedenje o sebi. Najbrž izdeluje primerno dejanskost, hkrati pa povzdiguje čisti jaz in zdravi razum. Tisto, kar pridela, ni dojetje predmetne substance v postajanju. Naloga duha bi naj bila, da tisto, kar je realnost, kateri pripada dejanskost, odpravi kot stvaren svet v njegovem proti postajanju. Zakaj izdelovanje stvarnega sveta ga dela svobodnega.
Zakaj je subjektivnost hvaljena in cenjena, svoboda pa dojeta kot nekaj, kar gre čez in je neki izginjajoči svet? Zdi se, kot da svoboda ni dojemljiva, pa zato ni izvršena. Sebe sicer duh predstavlja kot svobodnega človeka, vendar pa svobode ne izpolni kot vedenja o sebi. Izobraževalni sistem svobode ne razume kot vzgojo človeškega duha k svobodi, zato najbrž mladi duh ne dojema sebe iz odsvojitve. Uveljavlja se subjektivnost in čisti jaz, ki ima gotovost po nekem drugem jazu. Zato ni nenavadno, da duh svojega znanja ne osvobaja od abstrakcije. Še več, duh ne izdihava, da je odsvojitev nujno spoznati. Zakaj abstrakcija je le možnost, ki povzdiguje samovoljo in nesvobodo, zato je nujno, da je dejaven svobodno.
Naivno je prepričanje, da ima nedoločen svet veljavo, če ga izreče omikan duh. Izobražen duh svobodo omejuje na izrekanje in povzdigovanje abstraktnega znanja, kar ni stvaren svet. To je izdelovanje nečesa, ko predmet ne preide v drugo in je bit, ki je hkrati jaz. In ne le to, svet brez bistva je danes hvaljen, kajti povzdiguje ga razumnost, ki se sklicuje na občutje.
Mnenja sem, da čisti jaz postaja nekakšen reprezentant omikanega duha, kajti dejaven je povsod tam, kjer gre za nedoločen svet ali tisto, kar se pojavi in izgine v neki drugi svet. To je harmonija čistega jaza in zdravega razuma, ko svet postane neka blaženost ali užitek. Ta svet je in prav tako ni, zakaj ko čutnost dobi besedo, je svet nekaj mirujočega ali enostranska abstrakcija. Še več, svet ni umen pridelek, kajti pridobi ga poštena zavest, ki kot vemo izdeluje nekakšne svetove, ki niso v sebi določeni. In ravno nedoločen svet danes povzdiguje omikan človek, ko hvali čisti jaz in dejanja zdravega razuma. Omikan duh je najbrž prepričan, da je dejaven svobodno.
Duh sebe nekako izpolni, vendar pa vsebina ostane v občutju. To je postalo neko priročno obnašanje, ko beži pred realnostjo in išče lastno zadovoljstvo zunaj sebe. Menda je njegova naloga samo v tem, da sebe izreče. In to se dogaja, kadar je dejaven brezpredmetno in s smotrom, da realizira znanje. Sebe izpolni, vendar na subjektiven način. Predmetni svet ga ne pritegne, najbrž pa z zanimanjem spremlja medije, ki večkrat omenijo kako posamezno misel, ki jo je izrekel. Prepoznajo ga kot omikanega človeka in to ga dela na sebi za absolutnega, ker baje obvladuje mnoge svetove. Sebe izpolni kot poslanca čistega jaza, ki ima veljavo, ne glede na to, da sveta ne ustvari. Zakaj omikanost ima danes ceno, pa čeprav substanca ne preide v drugo in svoje določenosti ne doseže. Skratka omikan duh ima izpolnitev zunaj sebe, kar pove, da ni dejaven svobodno, ker gibanja substance ne upošteva.