Če bo izobražen duh hvalil abstraktno znanje, ki ni objektivna izpolnjenost, bo sebe utopil v preteklost. Potem bo izpolnil samo neko veljavnost nedoslednega sveta. Zakaj realiziral bo sebe kot abstraktno osebo in s tem tisto, kar je negativno sebstvo. Ta svet še ni predmetni in sploh ne postavljena osnova, ampak odtujena zavest kot taka. Sicer pa, zakaj bi se človek vznemirjal s posredovanjem substance, če pa pomanjkljivo resničnost lahko zastopa abstraktno znanje. Takšen svet izpelje tudi čisti jaz tedaj, ko idealizira gotovost samega sebe ali nekaj formalnega.
Izobražen duh najbrž ni spoznal, da je gibanje in posredovanje tisto, ki pridela drugo-bit. To je namreč sebi enakost, ki drži v sebi bistvo. Gibanje ni zgolj pripovedovanje ali oblikovanje nečesa, kar je neimenovana izkušnja, temveč je postajanje substance v njeni razdvojitvi. To torej ni odtujeno sebstvo ali kaka pretekla bit, ki izgine in se zopet pojavi kot abstrakcija. Duh, ki ne upošteva gibanja substance, obstane v neposrednosti, tudi tedaj, ko je neposrednost preverjeno znanje. Kadar substanca ne doseže drugo-biti v proti postajanju, je neposrednost nekaj bivšega, nekaj, kar je brez bistva. Zakaj tisto, kar ne doseže drugo-biti, je abstraktna neposrednost, enostranska abstrakcija, torej nekaj končnega. Pravzaprav, to je svet, ki se ga kaže neodvisno od dejanskosti in ni dosegel drugo-biti. To napove, da bo izobražen duh potopil sebe v preteklost, če ne bo demonstriral gibanja substance in proti postajanja. Tisto, kar je neposrednost, je le gotovost samega sebe ali negativno sebstvo. Ta svet ne odseva gibanja substance, logične sovisnosti, niti postajanja substance. Hvali neizpolnjeno abstrakcijo, kajti ona je nebistveno sebstvo; dejaven torej ni s ciljem, da ustvari svoj svet. Povzdiguje samo početje zavesti, nekaj abstraktno enostavnega ali čisti moj zavesti; to pa je bit, ki ni dosegla svoje dejanskosti. Duh torej, ki ne ustvari sveta v njegovi določenosti ali postajanju, išče le lastno neskončnost, neko opredeljenost; svet ni vzpostavljen kot dejanski svet ali kot sebi enakost, ampak se nadaljuje in je samo abstrakcija ali subjektivna določitev, to pa je njegov idealizem.
Človek v namerah ni dejanski, kajti ko ne izpelje odnosa do sebe je to ravnanje zavesti. Z navajenim obnašanjem pridela le neko harmonijo blaženosti na sebi. Tudi tedaj, ko ima za vsebino znanja, čutne konkrecije ali misli, ni dejaven s ciljem, da ustvari svoj svet. Svoboda je edini smoter duha, ali, svoboda je vedenje o sebi. Zaradi tega je nujno vzgajati človeka k svobodi. To je razlog, da človek spoznava samega sebe. Pomembno je, da svoboda nima za princip subjektivne nastrojenosti, temveč uvid obče volje. Potemtakem je nujno, da spozna, kako si samega sebe odsvoji. Ni dovolj znanje in prepričanje, temveč tudi to, da svet na sebi določi. Zakaj svet brez določenosti na sebi je abstrakten in svoje dejanskosti ne doseže.
Največ nedoločnega sveta pridela duh tedaj, ko čisla svoje abstraktno znanje, pri tem pa ne kaže gibanja substance. Zakaj namesto bistva hvali čisti jaz, ki sebe izpolni kot dejavno zavest. To je enostranski abstraktni svet, s katerim sicer predstavi nemoč jaza in gibanje abstraktnega razuma, sveta pa ne vzpostavi v njegovi osnovi. Povedano drugače, kar počenja zavest, to tudi počenja čisti jaz. Brezpredmetni svet je predstavljena abstraktna vsebina, pa ni nenavadno, da duh danes abstraktno moč uveljavlja kot neko izpolnjeno dolžnost, in to s smotrom, da realizira individualnost.
Kadar duh uveljavlja svoje znanje, je dejaven kot čisti jaz in daje prednost preteklosti, tj. abstrakcijam, »ki od pojma vzamejo samo moment splošnosti, a puščajo ob strani posebnost in posameznost . . . «. In tako tisto, kar je nekdanjost kot negativno tole, izpoveduje natanko to, da ni dejaven svobodno in da hvali nekaj bivšega ali tisto, kar je našel v sebi. Tako izrazi svojo abstraktno moč kot videz nečesa preteklega, katerega bistvo ne eksistira. Na ta način mogoče sproži kako občudovanje, vendar pa ta svet ni nič drugega kot gotovost samega sebe. Kadar pa je moč resničnosti v jazu, potem je razumljivo, da uveljavlja subjektivno dejanskost. Ta eksistira kot harmonija gona in moralnosti, ki je blaženost na sebi ali abstraktni svet, ki pa še ni predmeten svet, ampak samo predstavljena zavest.