Duh ljudstva navajeno obnašanje politika zaznava tudi tedaj, kadar uveljavlja strankarski interes ali tisto, kar gre čez in ni določen predmet. Politik se obnaša navajeno in sploh ne kot poslanec ljudstva. Pozablja, da ga je izvolilo ljudstvo in da je v demokraciji suveren ljudstvo. To stremi reči, da subjektivna nastrojenost, ki jo demonstrira skozi navajeno obnašanje, ni dejavnost v prid obče volje ljudstva. Razen tega ne uresničuje predmetne svobode v načinu postajanja predmetne substance. Predmetnega sveta ne pridela, kar iztakne, da je dejaven v interesu stranke in ne v interesu predmeta. Najbrž tudi predmet razprave ni določen, kar sporoča, da je dejaven prosto in s smotrom, da podpre strankarski interes, obče volje ljudstva pa ne. Obča volja ne oživi v govorici, kar pove, da dobi besedo posebna volja, ki jo favorizira strankarski interes s smotrom, da poniža demokracijo na abstrakcijo njene navzočnosti. Politik pozablja, da volja vladajoče koalicije ni nič drugega kot izražena obča volja ljudstva, zato je nujno opustiti strankarski interes in navajeno obnašanje.
Navajeno obnašanje pade v oči, kajti o predmetu ne razpravlja, pa je tisto, kar izžareva z govorico, brezpredmetni svet. To pa ni predmetna realnost, kateri pripada njena dejanskost, ampak navajeno obnašanje politika, ki z igro abstrakcij izpelje čisti jaz s smotrom, da uveljavi individualnost in svojo prepričanost. Na ta način ne pridela objektivnega sveta, ampak izrazi le sebe in tisto, kar naj bo in je prizadevanje za nekaj nedoločnega. To pojasni, da predmetne vsebine ne razvije v določno osnovo, kajti gre mu za to, da dobi veljavo tisto negativno njega. In to je tudi vse, kar pade v oči kot nekaj, kar ne doseže svoje določenosti in se prosto nadaljuje v nekaj drugega.
Politik uveljavlja svoje prepričanje, to pa ni izražena obča volja, kajti tisto izraženo in razbrano ne doseže resničnosti. Je pozitivno in samo neizpolnjena negacija politika, ki jo ali pa ne sprevrže v nasprotje. To je vzajemno učinkovanje zavesti s seboj, kajti je abstrakcija kot gotovost samega sebe; zavest pridela sebi enako čistost, kar je koristno. Koristni so razločki nečesa gotovega, ki jih je čisti jaz dognal in je harmonični svet. Ta mu nastane kot neizpolnjena abstrakcija, kar je le misel samega sebe. On sam si postane vsebina, ki je negacija njega samega. Uveljavlja početje zavesti v načinu razločkov, ki jih izpoveduje kot izgotovljen svet.
Navajeno obnašanje politika sporoča duhu ljudstva, da obče volje in predmeta razprave ne uresničuje, kajti prednost daje interesu stranke. Tako je tisto, kar ni predmetni svet, zgolj abstraktno izražena osebna volja politika, ki jo uveljavlja, kajti v politiki je danes pomembno samo še to, čigav interes bo dobil veljavo. Zato je igra abstrakcij in brezpredmetno debatiranje celo zaželeno. To pripoveduje, da se ne upošteva obča volja, ampak samo tisto, kar je neki interes stranke. Interes stranke govori o demokraciji, ki ne spoštujejo obče volje in uveljavlja posebno voljo, ki jo prikazuje politik, ki gibanja predmetne substance ne spoštuje. Zaradi nerazumevanja pojma svobode, se prepušča navajenemu obnašanju, uveljavlja čisti jaz in brani njegovo kontinuiteto.
Navajeno obnašanje politika sporoča, da se s predmetnim svetom ne ukvarja, saj daje prednost strankarskim interesom. Svobode in bistva demokracije ne izraža – to je namreč dojem ljudstva o sebi – kar je njegova pomanjkljivost. Dejanska država ni izpolnjena z občim duhom ljudstva, tj. z religijo, ki je resnična volja ljudstva. Zakaj v državi gre za to, da je duh ljudstva izražen po svojem dojemu. Zategadelj je navajeno obnašanje politika izražena samovolja v obliki prepričanja, kar je pojavni svet nečesa koristnega, ki pa ga ne gre enačiti z občo voljo duha ljudstva. In ne samo to, ko religija ni dojeta kot svet duha ljudstva, je to znamenje, da politik ne oblikuje nič umnega. Zakaj dejaven ni s principom svobode in s ciljem, da izpolni občo voljo duha ljudstva.
Izpostavimo, v demokraciji je svoboda sebi predmetna, zato navajeno obnašanje politika ni produktivno; ni dovolj, da politik uveljavlja strankarski interes in svoje prepričanje.