Kadar duh absolutni dojem in logične sovisnosti ne upošteva, svet ni izoblikovan v načinu absolutnega dojema, ki vsebuje bistvo. Zakaj ne zajame globine proti postajanja, besedo pa dobi čisti jaz in tisto abstraktno, tudi samovolja, ki vzbuja pozornost. Zaradi tega je nujno, da duh razvije in oblikuje svoj svet v obliki proti postajanja, da bi se zavedal sebe kot dejanskega duha. Ob tem naj omenim tudi to, da svoboda, kakor je določena z dojemom, nima za princip subjektivne volje, temveč uvid obče volje. To je tisto določeno v proti postajanju kot obči momenti razvejani v celoto.
Izobražen duh najde največkrat resnico v sebi, in to podari izobrazba ali abstraktno znanje, s katerim aktivira čisti jaz in svet je na hitro raztezanje abstraktnega znanja, ki nastopa v imenu predmeta. Na ta način pridela bivanje razširjeno v abstrakcije, ki jih hvali čisti jaz kot obstoj samostojnih podob. To je svet osebe v obliki razločkov, čutne in mišljene predstave, ki se jih prikazuje kot nebistveno sebstvo ali kot negativnost. In tako duh odkrije, da je njegov predmet on sam.
Zanimiv je duh tega časa, saj ne zajame predmeta v občih momentih, ki jih je nujno razviti. Pa čeprav pozna vse odgovore na vprašanja, tudi na tista nenavadna, je dejaven pomanjkljivo. Nenavadno je, da ne upošteva gibanja in nasprotja, prav tako ne logične sovisnosti in principa postajanja. Najbrž sebe spodbuja s pojasnjevanjem, ki je nekakšen lasten in odrešilen svet, s katerim razreši tudi tisto, kar se ne sklada s seboj. S pojasnjevanjem pridela dodano razlago in to brez posredovanja substance, katere postajanje ne upošteva, ker ne verjame v gibanje. In to aktivno prikazuje kot igro pojasnjevanja, ki jo hvalita čisti jaz in abstraktni razum. Mogoče je to tudi način, ki ga demonstrira umetna inteligenca s smotrom, da pokaže, kako oblikuje in združuje abstraktne svetove.
Človek vzbuja pozornost z vsebino, ki pripada lastni moči. Izraža samovoljo, čisto abstrakcijo jaza, s katero si daje zavest premoč na ta način, da odmeče obče sebstvo. Ta svet je negativno sebstvo, čisti moj zavesti, ki velja kot abstraktna občost. Veljavnost ima kot samostojna zavest ali kot abstraktna oblika nečesa, kar je bivanje osebe. To je osebna samostojnost, s katero vzbuja pozornost, kajti je tisto čisto prazno osebe in ne doseže obstoja. Določenost mojega je čutna neskončnost, kajti vsebina pripada lastni moči, zakaj je zmeda duhovnih moči, formalno sebstvo, s katerim povzdigne čisto osebnost.
Če bo sodoben duh hvalil uvid in čisto sebe vednost, bo vzbujal zavzetost. Potem tudi mišljenje ne bo več razmišljalo, kajti svet ne bo nič drugega kot enostavna neposrednost, s katero bo vzbujalo pozornost, kajti abstrakten svet ima danes povsod prednost, kar pomeni, da bo dobila popolno veljavo čista sebe vednost, ki jo hvali umetna inteligenca in prav tako univerze, ki povzdigujejo njen svet, ne pa gibanja substance. Vprašanje, ki se tu pojavlja je naslednje: kaj je tisto prvo in kaj drugo, glede na to, da vzbujanje pozornosti ne pridela nič takega, kar bi veljalo in bi bilo vredno preučiti. Čudno je, da duh v sodobnem času nima nazornega cilja in da ne upošteva Sistema vede, ki ga je spisal filozof Hegel. Sistem vede namreč opredeli duha, postajanje in absolutno vedenje, kar je osnova, v kateri substanca doseže svojo razdvojitev in tako tudi proti postajanje v elementu vedenja. To je namreč podlaga, na kateri duh izpelje odsvojitev na ta način, da sebstvo postavi kot predmet, kajti le tako predmetna substanca doseže svojo sebi enakost v proti postajanju.
Kadar duh uveljavlja abstraktno znanje in vzbuja pozornost z igro abstrakcij, principa svobode ne uresniči. Gibanja substance ne jemlje resno, kajti zanima ga znanje in izgotovljen svet. Povsod kaže navdušenje, ob tem pa tudi to, da se je zapletel v igro abstrakcij tako globoko, da svet vsepovsod pojasnjuje. Igro abstrakcij hvali, ker najbrž verjame v idealizem, ki podarja presežen svet. Pri tem ga vzpodbujata čisti jaz in razum, ki v svetu onstran večkrat operirata. Zaradi tega je danes subjektivna nastrojenost hvaljena, kajti vzbuja pozornost, ko daje prednost domišljiji.