Dobro je da človek razmišlja tudi o tem, kako realizirati zavest in samozavedanje. Hvaljenje abstraktnega znanja kot takega, ni gibanje in posredovanje predmetne substance ter pridelano razmerje do predmeta. Duh, ki izrazi samo domnevo, ne izpelje posredovanja in proti postajanja predmetne substance. Dejaven ni s ciljem, da doseže objektivnost in pridela obliko čistega dojema, ki vzpostavi odnos predmeta do sebe. Na ta način je dejaven umno, zakaj gibanje in posredovanje substance doseže obliko proti postajanja. Določenost je v tem, da substanca izpolni razdvojitev in je v postajanju Eno. To je osnova, v kateri substanca doseže svojo sebi enakost. Brez principa postajanja ni mogoče delovati v korist predmetnega sveta, zakaj predmet je sebstvo kot absolutno bitje, kar je podoba samozavedanja in zakon dovršen do nujnosti v obliki proti postajanja substance.
Duh, ki danes pojasnjuje samega sebe in svoje prepričanje, izraža le svoje mnenje, stvarnega sveta pa ne vzpostavi. In to vsak dan demonstrirajo mediji, ko izpovedujejo sebe in oblikujejo kako predstavljeno mnenje individua. To je izraženo mnenje in sploh ni razmišljanje, v katerem substanca doseže drugo same sebe. Hočem reči, duh, ki zgolj predstavi neko gibanje razuma, ni dejaven na ta način, da bi svet umno razvil in ga na sebi določil v občih momentih. Svet je samo abstraktna predstava nečesa in ne vsebuje bistva, prosto se nadaljuje v nekaj drugega.
Da bi bil sebstvo in duh, moram najprej postati samemu sebi neko drugo. Zakaj sebstvo je vedenje, ki je početje zavesti v sebi; v drugo-biti sem samemu sebi enak. Bit za drugo je torej svet kot obstoj razvejanih občih momentov, to pa je oblika dejanske substance. Duh je namreč vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi, kar je gibanje s smotrom, da v drugo-biti obdrži enakost s seboj. Bivanje duha je torej to, da ima samega sebe za predmet, zakaj svoboda je substanca duha, to je gibanje in posredovanje, v katerem se razločuje od sebe. Substanca torej doseže obliko predmetnosti, ko je njeno bivanje odnos občih momentov v proti postajanju. To je oblika čistega dojema, kajti notrina je stopila nasproti sebi in je popolna notrina.
Sprašujem se, čemu koristi igra abstrakcij. Najbrž bi razumnik naredil veliko več, če bi izrazil kak posredovan svet in tako naznanil, da ga privlači ustvarjeni svet in ne samo gibanje razuma. Danes izpoveduje, da posredovanega sveta ne ceni, kajti prednost daje neposrednosti in mišljenim predstavam. In to demonstrira s smotrom, da izrazi tisto na sebi nično, ki je zgolj abstrakcija. Njegov predmet ni razvejan v obče momente in ni posredovan s seboj, potemtakem ne doseže razdvajanja substance. Zato ne pridela absolutnega bitja, ko duh v drugo-biti obdrži enakost s seboj, kar je neločljiva enotnost s seboj. To je namreč čisti dojem, ki je resnična podoba duha.
Prepričajte se, kakšno vlogo ima danes svet in kaj vse pod tem pojmom objavljajo na primer mediji. Mediji pojma svet ne dojemajo iz posredovanja in postajanja. Za njih je svet nekaj neposrednega, nekaj, kar zgolj je in ne prehaja v drugo. To, da je svet na sebi nekaj določnega ali oblika občih momentov, tega ne demonstrirajo. Da pa svet ne bi bil določen, zdravi razum izvaja svoja gibanja s smotrom, da določenost sveta ni oblikovana. Abstraktni razum hvali samo igro abstrakcij in tisto, kar je neki svet razločkov, ki ne vsebujejo bistva. Zato razumnik išče predikate, ki pristajajo tistemu, kar ima pred seboj. Tako sestavi abstraktni svet, ki ga je mogoče širiti. Svet ni določen v osnovi, ampak je samo primeren, vsebuje pa prepričanost in tudi tisto, kar je možnost za nekaj drugega.
Filozof Hegel zapiše: »Svet je določen, kolikor je na sebi določen. Brez določitve na sebi je svet tak kot je po sebi ali abstrakten.« Nekje drugje zapiše takole: »Svet je to, da biva, toda le idealno, ne večno, temveč ustvarjeno.« Potemtakem je pomembno kako dojemamo svet in kaj pod pojmom razumemo. To opozarja, da je nujno spoznavati svet v nastajanju in v načinu proti postajanja. Ni dovolj, da svet zamišljamo in idealiziramo abstraktno znanje. Prav bi bilo, da poizkušamo svet ustvariti in ga določiti v osnovi, kajti le tako je sebstvo izpolnjena občost.