Čisti jaz povečini odigra kak možen svet, kajti tako hlini lastno neskončnost. Zakaj tisto, kar odpravi, je abstraktna negacija končnega, ki pa ne doseže neskončnosti. Čisti jaz simulira neskončnost z zanikanjem končnega. Zakaj končno ne prehaja v neskončnost, zato je početje čistega jaza neko preseganje samega sebe, ker širi samo mogoč svet. Tega hlini tedaj, ko navidezno premaguje samega sebe ali tisto, kar je abstraktno končno. Končno ne odpravi tako, da bi prehajalo v drugo ali neskončnost. V nasprotju išče in najde le nekaj, kar naj bo. To je enostranska abstrakcija, s katero spodbuja samega sebe, kajti je tisto čez ali onstran, ki pa ne doseže neskončnega, zakaj zavesti gre samo za gibanje idealnosti, ki tisto čisto brez realnosti povzdigne v primerno obliko. Početje zavesti pridela slabo neskončnost, ki je neskončnost razuma, to pa ni izpolnjena neskončnost.
Danes gibanje substance ni blaženo, tudi objektivnost ne, ampak samo početje čistega jaza, ki nekako izpelje sebe kot mogoč svet. To je abstrakcija, ki izpove, da končnost ni dosegla neskončnosti, ker ni bila posredovana s seboj. Tisto torej, kar bi naj doseglo dejanskost, to je samo igra čistega jaza, ki pridela abstraktni videz možnega sveta. Končnost kot kvalitativna negacija daje zadovoljstvo, kajti razum jo preseže kot slabo neskončnost, s katero pa ni izražena kvaliteta neskončnosti.
Danes je laskavo hliniti neskončnost kot negacijo končnega, kajti gre za to, da končno dobi veljavo onstran. Duh tega časa se je navadil gledati onstran in uveljavljati podobe, ki hvalijo osebnost. Človek svoj svet gradi iznajdljivo. Zato hvali abstrakcijo ali mogoč svet, ki ga lahko premaga tudi tako, da izpelje kombinacijo domišljije; ta je vedno spremljana z nasmehom in dobro voljo. Slavljena je torej slaba neskončnost ali svet, ki je samo sprevrženo končno, kajti realnost ni prešla v neskončnost, kar pomeni, da dobi veljavnost negacija končnega. Ne dejanski svet danes demonstrira politik, kadar uveljavlja interes ali enostransko abstrakcijo. Zato je tisto, kar odpravi, samo videz nečesa ali možen svet.
Navajeno obnašanje čistega jaza ima za vsebino kako izkustvo. To stremi reči, da navajeno obnašanje ne ustvari sveta, kajti tisto, kar odigra, to je le abstraktno izkustvo. Potemtakem navajeno obnašanje čistega jaza pridela samo negacijo končnega. Cilj je, da se vzbudi občudovanje s svetom onstran ali mogočim svetom, tudi s predstavo nečesa, kar je zgolj videz. Takšno preseganje danes demonstrira čisti jaz, kadar hlini lastno neskončnost in se dvigne iz omejitve.
Vprašanje je, kako čisti jaz sebe izpolni, če substance ne vzpostavi v načinu postajanja. Kaj je njegov predmet ali tisto, kar odpravi onstran? Je to bolje vednost ali videz nečesa, kar ni predmet? Ali pa je to abstraktno predstavljanje nečesa, kar zaživi kot slaba neskončnost? Mogoče je zgolj neposrednost, ki jo sprevrže in je v nasprotju abstrakcija. Zakaj abstraktni svet se zgolj nadaljuje kot neka širjava čiste sebe vednosti. Predmet postane čisti jaz, ki je na sebi neka sebi enakost ali negativno bistvo, ki ni doseglo predmetnega postajanja, ker čisti jaz postajanja predmetne substance in svobode ne čisla. To je mogoč svet, ki pa ni predmeten, kajti izražen je kot negativno končno, ki ga razblini ali razvleče čisti jaz v neskončnost s smotrom, da pridela navidezno neskončnost.
V vsakdanjem življenju realnost in njena dejanskost nista pomembna, je pa pomembno izraziti osebnost, in to s smotrom, da čisti jaz sebe nekako izpolni. Svet namreč dobi veljavnost, če je izražen kot prehajanje v neskončnost, kjer zaživi kot negativno končno. Zaradi tega čisti jaz večkrat hlini neskončnost kot mogoč svet. Neskončnost postane zanimiva, kajti je nekakšno gibanje mogočega sveta. Tako dobi veljavo abstrakcija končnega, ki eksistira kot mogoč svet. Ta svet bi naj bil bogatejši, vendar pa ni, kajti ne preide v drugo samega sebe. Potemtakem je neskončnost zanimiva samo toliko, da negativna končnost dobi izpolnitev v svetu onstran. Lahko bi rekli, končno dobi obliko primernega sveta, če je predstavljena kot abstraktna neskončnost. Tako je končno izpolnjeno kot abstrakcija, ki eksistira kot hlinjena neskončnost ali kot svet osebe, ki je izpolnjena negacija končnega.