Pojem odsvojitev je nujno proučevati, zakaj duh, ki sebe ne postavi kot predmet, ima izpolnitev tako, da je predmetna substanca njegovo vedenje. Sebe si zagotovi s čistim vedenjem, kar je abstraktna oblika vedenja ali gotovost njega samega. Potemtakem je njegov predmet negativno njega, to pa je neposredna ravnodušnost. Duh, ki je dejaven brez posredovanja in postajanja substance, je aktiven pomanjkljivo. Površno izpolni sebe, saj realizira samo negativno njega, to pa je izpolnitev zunaj sebe. To je čista gotovost njega samega, s katero si zagotovi sebe. Toda to ni predmeten svet, ki ga doseže posredovana substanca v proti postajanju kot dejanskost, ki je sebi enakost.
Samega sebe zagotovi duh je negativno sebstvo, kajti tega je mogoče izraziti kot čisto vedenje, zakaj vedenje je čista gotovost njega samega. Predmet je neki dovršen svet, kar je realizirana moralna zavest. Tu gre torej za bivanje lastne harmonije, v kateri je zaobjeta tudi moralnost, ki je pogojena s čutnostjo, tj. z voljo in čistim vedenjem. To je gibanje zavesti, ki pridela le tisto obče kot prepričanje, ki je čista gotovost njega samega, rečeno drugače, to je abstrakten objekt čiste zavesti, ki zgolj eksistira kot harmonija narave, zakaj čutnost je primerjena moralnosti.
Da bi dojeli ravnanje zavesti, je nujno dojeti tudi vest. Vest namreč velja kot oseba in kot absolutna negativnost vsega določnega. Zakaj vest je tisto negativno eno ali samega sebe gotovi duh, ki počiva kot vest v sebi. Realna dolžnost leži v čistem prepričanju o dolžnosti. Duh polaga v dolžnost vsebino, ki jo jemlje iz naravne individualnosti, kar je navzoča sebi enakost. Duh torej velja kot vedoče sebstvo kot tako, zato je tisto, kar se imenuje vest, to je čista sebe vednost ali sebe zagotovi duh.
Zavest si daje harmonijo gona in moralnosti. To je boj med moralnostjo in čutnostjo, pravzaprav gre za blaženost na sebi ali za izvršeno moralično ravnanje. Poljubna vsebina je vedenje ali čista gotovost njega samega; kar je absolutna negativnost, to je njegovo vedenje. Dejanskost ima kot vedenje, ki je resnica, kajti je zrta čista gotovost njega samega. To je absolutno sebstvo kot čisto samemu sebi enako vedenje. Predmet je njegovo vedenje, ki je v sebi dovršen svet. Zavest je zaprta vase, kar pove, da se do drugo biti obnaša ravnodušno. Duh se sicer obnaša misleče, vendar je njegova resničnost vedenje samo, z njim izpolni individualnost, kar je izvršena zavest, ki zre sebe kot negativno sebstvo.
Dejavnost zavesti, ki ne ustvarja sveta, je neko odpuščanje čistega jaza, ki sloni na tem, da dodaja predikate tistemu, kar sebi predstavlja. To je plehki idealizem, ki daje prednost podobam zavesti, ki so enostranske abstrakcije. Vsebina ostaja v občutju in je povsem nedoločna. Isto naznani, da je občuteno čisto osebno in kot tako enostavna gotovost samega sebe. Potemtakem ni nenavadno, da se danes povzdiguje sebstvo, ki se ga zatrjuje in prikazuje kot neodvisno od dejanskosti. Kar velja, je sebstvo kot tako, zakaj sebstvo ne doseže dejanskosti, kajti duh eksistira za druge. – Filozof Hegel zapiše, da je vest vedoče in hoteče sebstvo. – To je torej dejavnost zavesti, ki se kot enostavno vedenje nanaša na predmet, kar je harmonija kot negativno sebstvo, zakaj čisto sebstvo je veljavno.
Duh, ki gnanje in početje zavesti izdaja za posebno, ima za smoter le sebe, na ogled postavlja zgolj eksistenco, ki jo zatrjuje. To pa ni predmeten svet, ampak početje zavesti ali vedenje početja abstraktne osebe v sebi. Ta idealizem zapade v čutno neskončnost in zato je tisto, kar pridela, samo prazna izpolnitev. Pridelek torej, s katerim uresniči neposredno gotovost, ki jo sprevrne v nasprotje, da izpolni čisti moj zavesti. Danes je cenjeno in hvaljeno moralno dejanje, pa čeprav dejanskosti ne pridela. Zato ni čudno, da si duh samega sebe zagotovi z abstrakcijo neposrednega bivanja, ki je neko bivanje čistega vedenja. Gre za to, da duh izrazi nemir v sebi, s katerim izpelje samega sebe gotovost, kar je abstrakcijo neposrednega bivanja. Hočem reči, gnanje zavesti v enostranskem smislu je neka dejavnost, ki realizira tisto obče kot vedenje, ob tem pa je zaznati, da nastali svet ni nič drugega kot čista gotovost njega samega, zakaj ona je njegovo vedenje ali vsa dejanskost.