Prepričan sem, da je tu čas, ko je nujno govoriti o vedenju v nastajanju. Zakaj cilj duha naj ne bi bil samo v tem, da hvali abstraktne vsebine, ki ne vsebujejo nobenega bistva. Mnenja sem, da je z abstraktnim znanjem mogoče pridelati le videz dejanske vsebine, ne pa gibanja substance, ki prehaja v drugo in je posredovana s ciljem, da doseže Drugo. Zakaj navajeno obnašanje in opisovanje ter predpostavljanje, ne pridela predmetne vsebine, je le neko početje zavesti, ki se s posredovanjem predmetne substance ne ukvarja in podarja le tisto, kar je oblika abstraktnega znanja. Cilj duha pa bi naj bil, da ustvari objektiven svet. Namesto da razvije predmetno substanco v proti postajanje, izžareva početje zavesti in tisto, kar je vedenje samega sebe, ki ga je mogoče domiselno predstavljati. Duh se ne ukvarja s posredovanjem realnosti in njene dejanskosti, kar pove, da obstane v enostranski abstrakciji ali mogočem svetu. Potemtakem je dejaven pomanjkljivo in ne s ciljem, da izpelje postajanje substance v elementu vedenja, kar je oblika logične sovisnosti.
Sprašujem se, zakaj izobraževalni sistem ne vsebuje dojemanje duha. Njegovo odsvojitev je mogoče razviti vsaj toliko, da bo pojem duh zaživel v govorici in kot sebi enakost. Čemu služi prepričanost, da abstraktno znanje proizvaja svobodo in resničen svet. Kajti dejanski svet pripoveduje, da abstrakcija znanja ni predmetna svoboda, zato naj ne bi zastopala vrh sveta in tisto, kar gre onstran in je početje čistega jaza, ki navidezno presega svet. Zakaj navidezno premagovanje odseva posameznik, ki po tihem sporoča, da določenost sveta ne jemlje resno, zato sebe uresniči s preseganjem možnega sveta, s katerim izpelje le svojo iznajdljivost ali tisto, kar je njegova izražena posebna volja.
Človek dela videz o sebi, kadar pojasnjuje, izdeluje abstraktne učinke in hvali mogoč svet. Izreka odlične nastrojenosti, povzdiguje čisti jaz in uveljavlja domišljijo ter samovoljo. Izraža tudi samostojnost, še posebej tedaj, ko izvaja samodrštvo, s katerim si daje zavest oblastnika, ko odmeče samozavedanje. In vse to najbrž demonstrira, da izpelje brez duhovno sebstvo ali obče sebstvo. In tako pripoveduje, da je kot duh izstopil iz življenja predmetne substance, zakaj jezik izpoveduje njegovo ravnanje. Zato ni nenavadno, da je igra abstrakcij postala nekakšno orodje, s katerim pridela mogoč svet. Tisto, kar daje drugim, je brez duhovno abstraktno sebstvo ali lastno prepričanje, njegov predmet je njegovo vedenje.
Če se bo abstrahiranje in povzdigovanje abstraktnega znanja uresničevalo, bo to znamenje, da človek sebe ne bo izpolnil z gibanjem in posredovanjem substance. Navajeno obnašanje vedenja bo dobilo še večjo veljavnost in človek bo posebno voljo še bolj prakticiral. Za sebe ne bo imel časa, še manj pa za to, da svoje vedenje posreduje in ga postavi kot predmet. To namreč, da je svet abstrakcija in sploh ne predmeten, to govori o tem, da daje prednost enostranski abstrakciji in da gibanja ne jemlje odgovorno. O tem pripoveduje tedaj, ko favorizira čisti jaz, ki uveljavlja posebno voljo. Razen tega plehko dojema zdravi razum in njegovo vlogo v razumevanju sveta. In ne nazadnje, tu sta še pojma svoboda in sebstvo, o katerih ne steče beseda, ker je bolj pomembno izpolniti čisti jaz.
Da je danes nujno govoriti o duhu, o tem se ne beseduje. Duha se ne dojema kot tistega, ki je sposoben posredovati in doumeti življenje drugače, tj. iz posredovanja in postajanja. To stremi reči, da je nujno dojeti tudi dejavnega duha, ki svet dojema iz postajanja in ne zgolj kot ravnodušni svet. Duh časa bi naj sebe spoznaval iz svoje odsvojitve in iz enostavnega dojema. Zakaj na sebi ni zgolj možen svet, temveč absolutni dojem. Slavohlepje duha ne mika, prav tako ne prazno besedičenje, temveč edino to, da dospe do svoje sebi enakosti, do tega, da realnost vzpostavi kot njej pripadajočo dejanskost. Kajti na ta način je dejaven svobodno, če izpolni gibanje predmetne substance. Sebe dela predmetnega in pojmi le sebe. Kar je opisovanje in slavljenje abstraktnega znanja ter čiste sebe vednosti, tudi povzdigovanje mogočega sveta, to je uveljavljanje posebne volje. To pa ni dejaven duh, ki svoje znanje osvobodi od abstrakcije, ker spoštuje svobodo in absolutni dojem.