Izobraženec je zgleda nagnjen k temu, da hvali abstraktno vedenje in čisti jaz, ki živahen nastopa v imenu predmeta, zato ga mi tukaj ne bi hvalili. Zakaj tisto, kar podarja drugim, to so abstrakcije vedenja ali njegov svet sebstva. To je početje zavesti, ki tistemu, kar odrine od sebe in je neposrednost kot abstraktni svet, najde nasprotje. Kar je drugi svet, v katerega izpelje neposrednost, ki pa ni predmetni svet, ampak le druga oblika čistega sebstva ali njegov drugi svet. Tako daje videz, kot da je sebstvo odpravil in ga postavil kot drugo.
Izobraženec je danes dejaven kot posredovalec abstraktnega vedenja, ki ga odpravi v neko abstraktno predstavo, vendar ne na način umnega posredovanja. Tisto, kar je njegova hiba, to je dejavnost, ko sebstvo ne doseže svoje sebi enakosti. To je tisto početje zavesti, skozi katerega predmetna substanca ne doseže popolne notrine. Zakaj njegov drugi svet je podoba, do katere se izobraženec obnaša ravnodušno. Izobraženec namreč ni dejaven kot resničen duh, saj drugega sveta ne izpelje na način logične sovisnosti in postajanja.
O globini abstraktnega vedenja izobraženec danes ne govori, ker ga globina vedenja ne gane. Bolj kot globina ga navdušuje prostranstvo abstraktnega vedenja in kategorije, s katerimi najde enotnost s seboj, saj tako uživa sebe kot duha, ki izraža splošne lastnosti. To je zunanja izpolnitev, ki se je zaveda kot nečesa, kar mu je nastalo kot neko preseganje samega sebe. Ali, to je izobraženec predstavljen v podobi čiste sebevednosti, ko ve sebe kot prevajalca svojega sebstva.
Redkokdaj slišimo, da izobraženec hvali Drugo, slišimo pa, da je raziskoval svet in da je bil dejaven raziskovalno. Prav tako ni slišati govorice o tem, kako sebe odpravi in ali je dejaven na način logične sovisnosti. Se pravi, izobraženec ni dejaven tako, da bi vedenje posredoval s smotrom, da sebe odsvoji na način logične sovisnosti in postajanja. O logični sovisnosti ravno tako ne govori, tako da daje videz, kot da o tistem, kar odpravi, ni mogoče ničesar izraziti. Na drugi strani pa slišimo, da dosega lepe uspehe kot raziskovalec. A jaz menim, da v resnici le utrjuje abstraktno vedenje, s katerim odkriva, da ne izhaja iz realnosti, zakaj tako kot je dejaven, pridela le neko raziskovanje, ki ga ne izpelje na način postajanja substance.
Izobraženec se ne sooča z realnim svetom, kajti tisto, kar pridela, to je le igra abstraktnega vedenja. Za seboj pušča abstraktne svetove, kar sporoča, da se s posredovanjem predmetne substance ne ukvarja. Iz česa lahko sklepamo, da ga ne zanima odsvojitev in logična sovisnost. Še več, dejaven je na način navajenega obnašanja vedenja, kar pomeni, da abstraktnega vedenja ne premaga, marveč ga posreduje skozi navajeno obnašanje vedenja, katerega rezultat je neizpolnjena abstrakcija. Se pravi, abstraktni svet je tisto, kar pridela, zakaj on je dejaven tako, da išče nasprotje, ki je njegov drugi svet.
Izobraženec oblikuje in preoblikuje abstraktno vedenje, ki ga razume kot raziskovalno delo. Zakaj preoblikovano abstraktno vedenje je druga oblika vedenja, ki je nekakšen končen produkt. Zanimivo je, da izobraženec ne govori o posredovanju predmetne substance, ampak o tem, kaj mu je nastalo z onim raziskovanjem. Tako da v bistvu pridobi le drugo obliko abstraktnega vedenja, kateri manjka globina in postajanje substance. Tako odseva, da raziskuje pomanjkljivo, saj ga gibanje substance in njeno postajanje ne prevzameta.