Tu je zdaj čas, ko ni primerno braniti samovoljo, osebne poglede in domiselni svet, ki je brez realnosti. Duh mora izhajati iz tega, da svet napreduje v določenost in ne v nedoločenost. Zato je prazno govorjenje neproduktivno, saj duh sebe ne izpolni. Človek namreč ni zgolj sebstvo osebe, ampak je duh, ki pa ni dejaven prosto in po prepričanju, ampak premišljeno in s smotrom, da svet objektivira v načinu ali tako, da realizira sebe na predmeten način. Se pravi, duh je dejaven tako, da doseže postajanje predmeta in da postavi razloček predmeta, ki ga izpolni z razdvojitvijo predmetne substance, v kateri substanca postane sebi neko drugo. To gibanje ali prehajanje predmetne substance v drugo nje same je osnova, v kateri substanca doseže svojo dejanskost in določenost. Na ta način duh ni prepuščen samovolji, ampak je dejaven svobodno in v interesu predmetne substance, ki ima realnost, s katero doseže svojo dejanskost. Le tako predmetna substanca ni zgolj neko abstraktno vedenje.
Videz je, kot da gre izobražencu samo za to, da z besedo in mislijo napravi neko predstavo o sebi, ki je čista abstrakcija jaza. Nato pa to isto predstavo obogati s kategorijami, na katere naloži psevdo trditve in pojasnjevanja. In tako je njegov svet obstoj različnih podob. Lahko bi rekli, njegov svet je neko nebistvenega sebstvo. Zakaj sebstvo je razblinjeno v abstrakcije, ki sem jih jaz oblikoval v zgornji ilustraciji kot podobe, ki poskušajo izraziti neko zunanjo držo kot izpolnitev njihove navzočnosti.
Čas je, da človek začne spoznavati samega sebe in da se vpraša, kaj je vedenje in kaj nastajajoče vedenje. Zaenkrat kaže, da je zadovoljen s tem, kar mu daje abstraktno vedenje, katerega razteguje in drugači v drugo obliko vedenja. Ta oblika pa nima svoje izpolnitve in se nadaljujejo v neko tretjo obliko vedenja. Skratka, vedenje nima svoje meje in se nadaljuje dokler pač gre. Tisto, kar se tu kaže kot svet in je neko abstraktno vedenje, to nima svojega postajanja, v katerem bi vedenje zaživelo kot predmetna substanca, ki doseže proti postajanje ali odnos s seboj. Zakaj to je element vedenja, v katerem je vedenje zamejeno na določenost substance, tj. na čisto sebstvo, ki postane predmet in obstoj kot določenost v drugem ali svojem nasprotju. Namreč samo v obstoju sta bit in nič nekaj enega, kar je kvaliteta kot obstoj realnosti, v katerem realnost doseže svojo dejanskost in mejo.
Neresno je hvaličenje izobraženca, kadar povzdiguje abstrakcije vedenja. Ni ga namreč, ki ne bi hvalil abstraktnega vedenja. Ampak abstrakcija je le možnost, ki jo odrineš od sebe kot svet, ki je abstraktno moje. To pa ni predmetni svet, ampak moj svet, tisto naravno sebstvo kot tako, ki je mnogovrstna bit in nič več od tega. Zakaj ta »svet je bistveno enostavno sebstvo«, ki pa ne doseže drugo samega sebe, ker danes izobraženca ne zanima, kako vedenje doseže svoje postajanje, ampak samo to, kako vedenje koristno uporabiti.
Da izobraženca ne zanima nastajajoče vedenje in logična sovisnost, to jasno odseva. Zakaj bi ga naj zanimalo nastajajoče vedenje, če pa lahko z abstraktnim vedenjem počenja kar hoče, kar stremi reči, da vedenje sprevrača in kopiči brez postajanja. Zakaj bi se naj potem ukvarjal z logično sovisnostjo, če pa je svet kot abstraktno vedenje ravno tako svet.
Poglejte kako izobraženec izkorišča abstraktno vedenje in videli boste, da ni dejaven kot duh, ampak kot razumnik; in to pomanjkljivost si bo moral enkrat priznati.