Če izobraženec meni, da svet ni nič drugega kot abstraktno vedenje in interpretacije abstraktnega vedenja, se zavaja. Prav tako varajo sebe tisti, ki so prepričani, da višjega sveta od abstraktnega vedenja ni. Temu duhu, ki verjame v abstrakcije vedenja in dejavnost metafizičnega razuma, je nujno povedati, da se svet ne konča v neposrednosti ali kaki neizpolnjeni abstrakciji, ki se jo danes hvali in povzdiguje kot kak resničen svet. Zakaj tisto praznoverje v abstrakcije vedenja je danes slavljeno povsod tam, kjer je dejaven kak znan izobraženec, ki odmeče svoje vedenje in je svet abstrakcija njegove izobrazbe.
Če dojemamo svet tako, kot ga kaže posredovalec izobrazbe, potem ni pomembno, ali uresničujemo sebe kot duha. Potem tudi ni naš smoter, da vedenje odsvojimo in ga postavimo kot predmet. Toda, mi moramo biti dejavni v interesu predmetne substance in njenega gibanja. To pomeni, da je nujno odsvojiti sebstvo in vzpostaviti sebe kot duha. Zakaj ko smo dejavni na način odsvojitve, smo dejavni kot duh. Kar nam iztakne, da je nujno vzpostaviti sebstvo in delovati v interesu substance. Le tako predmetna substanca doseže svojo razdvojitev in postajanje. Če te osnove ne vzpostavimo, potem predmetna substanca ne doseže postajanja ali svoje določenosti. Ko pa predmetno substanco, ki je naše vedenje, zgolj izžarevamo v njenih pojavnih oblikah, substanca svoje nasebne določenosti ne doseže.
Duh idealizira abstraktno vedenje in hvali virtualne svetove, tudi odtujeni svet, ki neresno nastopa v imenu stvarnega sveta. To, kako svet nastaja in kaj je na sebi, to kot da sploh ni pomembno, pomembno pa je, da verjameš v tisto, kar se predstavlja kot pojavni svet. Pa ni čudno, če danes nihče več sveta ne misli, ker da je baje vsak svet že enkrat premišljen. A v bistvu gre za to, da se daje prednost tistim, ki hvalijo abstraktno vedenje. Kajti tako kot njihov svet eksistira in se pojavlja, to očitno kaže, da jih posredovani predmetni svet ne zanima. Ta duh namreč logično sovisnost in postajanje zavrača in daje prednost abstrakcijam vedenja in potencialnemu svetu.
Naloga duha torej je, da izpelje svojo odsvojitev in da sebstvo doseže postajanje, v katerem substanca pridobi svojo sebi enakost ali drugo, ki je njeno bistvo kot oblika občih momentov. To je namreč predmetni element, v katerem si duh daje podobo samozavedanja, saj je občost razvejana v momente. Kar je postavljeni element, v katerem tisto razumno postaja kot umno, saj je postavljeno razmerje tisto umno, v katerem notrina stopi sebi nasproti. To je torej tisto, kar je Eno in ne zgolj nekaj abstraktno neposrednega. Zato naj naglasimo, odsvojitev duha je zelo pomembna, saj na način elementa vedenja duh doseže Drugo samega sebe, ki je tisto proti postavljeno kot čisti dojem. To je namreč način, ki zagotavlja, da substanca ne bo odpravljena kot abstraktno vedenje, ampak kot tista, ki skozi svojo negacijo sebe postavi in je v svoji razdvojenosti dosegla sebi enakost, ki je kriterij za njeno resničnost.
Svet ni zgolj abstraktno vedenje in se zato ne konča z idealiziranjem vedenja. Ali, svet ni le nekaj, kar razum zunanje razloči in je neki zraven svet, ki je več kot je bil. Takšno razumevanje sveta ne pride dalje od razlikovanja momentov in tistih nekih možnosti, ki so vedno pri roki in jih izobraženec predstavlja kot kako abstraktno resničnost, s katero izpelje sebe kot tistega, ki se spozna na abstraktno vedenje. Duh torej, ki sebe ne odsvoji, ne dojema gibanja in postajanja, v katerem doseže Drugo samega sebe, ki je čisti dojem. Zakaj v tem elementu je svet sprevrnjeni svet prvega, ki je splošna abstrakcija ali čisti dojem.