Izobraženca privlači samo abstraktno vedenje, zato je izstopil iz življenja ideje. Zdaj namreč pripoveduje zgodbe o količinah abstraktnega vedenja, ker ga edino ta zgodba lahko izpolni. Abstraktno vedenje govori o njegovi nadarjenosti in o tem, koliko nespremenljivega sveta lahko premaga. Nima časa za to, da bi govoril o življenju ideje, saj mu abstraktno vedenje tega ne dovoli. Mnogovrstnih oblik vedenja je namreč vedno več in jih je treba sortirati, ker sicer lahko nastane zmeda. To je razlog, zakaj je izstopil iz življenja ideje ali iz določanja sveta.
Tu je zdaj doba, ko je abstraktno vedenje dobilo pravico nastopati povsod tam, kjer zmanjka časa za to, da se svet posreduje in misli na način postajanja in logične sovisnosti. Zdaj je važno samo to, kako duh uporablja abstraktno vedenje in koliko ga lahko posreduje v nekem času. Ni pomembno, kako sebe posreduje in ali bo določen na sebi, pomembno je, da abstraktno vedenje postaja povsod priznana sila, ki jo izobraženec najbolj hvali. Zato mora biti abstraktno vedenje vedno pri roki, da lahko človek zaživi v čistem abstraktnem svetu. Zaradi tega se danes abstraktno vedenje na veliko razteza, kar kaže, da se svet drobi na abstrakcije vedenja, tj. na tisto abstraktno, ki je končno.
Tu je torej doba, ki povzdiguje abstraktno vedenje, ki se ga znova in znova odčitava in na novo oblikuje. Rečeno drugače, to je doba, ko abstraktno vedenje gospodari s svetom. Zakaj svet je zdaj eno samo abstraktno vedenje, ki vliva upanje, da bo jutri svet boljši. Zato se svet pojavlja kot nedoločen, kajti edino nedoločen svet potrjuje, da se svet izteče v neizpolnjeno abstrakcijo.
Količine abstraktnega vedenja ne bojo odpravile nedoločnega sveta. Našemu svetu manjka določenost, svet obstaja v oblikah abstraktnega vedenja ali kot nekaj, kar se nadaljuje v druge svetove. Naš svet namreč obstaja kot abstraktno vedenje, ki ni zamejeno na predmet in postajanje. Mi povzdigujemo abstraktni svet, ki je neki možen svet onstran. Pri tem pa ima osrednjo besedo izobražen človek in abstraktno vedenje, ki ga povsod poveličuje. Ob kratkem, mi smo dejavni na način zagotavljanja, jaz sem jaz, moj predmet je drugo kot jaz.
Nekje v ozadju sveta obstaja tudi neko življenje ideje, iz katerega je menda izobraženec izstopil, ker ga življenje ideje ne privlači. Postavlja se vprašanje, kakšne koristi ima od tega izobraženec. Zakaj idejni svet je ravno tako svet, ki celo obljublja več. O tem govorijo posamezniki, ki jih idejni svet zanima in menijo, da je koristno spoznavati tudi življenje ideje. Tako da idejni svet, ki je sicer nasprotje abstraktnemu vedenju, ravno tako pripomore k dojemanju stvarnega sveta.
Postavlja se tudi vprašanje, ali bo izobraženec spoznal, da se z golim abstraktnim vedenjem ne da izpeljati nobenega resničnega sveta. Kajti svet je tudi resničen, to pa je, če je posredovan s seboj in doseže svoje postajanje. Abstraktno vedenje samo po sebi ni resničen svet. Zakaj abstraktno vedenje ni svet, ki bi sam sebe posredoval in se vzpostavil kot določen svet. Resnični svet ima namreč korenine in je na sebi razvejan v nasprotno določenost. Pa je jasno, da tisti svet, ki se ne posreduje s seboj, ni resničen. Lahko bi rekli, svet, ki ni posredovan s seboj, ne doseže postajanja ali svoje določenosti. To marsikaj pove o duhu, ki ne spoštuje posredovanja in postajanja sveta.
Mi, ki poskušamo razumeti, kakšen svet danes izobraženec podarja, lahko rečemo le to, da svetu manjka gibanje in postajanje, tj. določenost. Ne glede na to, da se danes na veliko govori o različnih svetovih in da se omenja tudi idejni svet, mi menimo, da je izobraženec izstopil iz življenja ideje. To najbolj očitno kaže tedaj, ko udejanja navajeno obnašanje vedenja ali tiste zunanje sestavljanje svetove, v katerih ima glavno besedo abstraktno vedenje in tisto, kar se pojavlja kot abstrakcija vedenja, ki pa ni dosegla svoje določenosti. Ob kratkem, abstraktno vedenje in abstrakcije vedenja odkrivajo, da izobraženec ni dejaven v interesu predmetnega sveta, ki je na sebi določen.