Vedno bolj postaja jasno, da duh, ki uveljavlja čisti jaz, ni dejaven svobodno. Zakaj jaz je sposoben izpolniti le njegovo nagnjenje, čisti moj zavesti, ki je abstraktno nespremenljiv. To pa je bit, ki je hkrati jaz. Kajti čisti moj zavesti ni nič drugega kot abstraktno sebstvo. Tega odpravi čisti jaz, ki je neki tale in predmet čisto tole. Jaz ima zagotovost po čistem jazu ali po nekem drugem, ki nima resnice biti. In ravno to zagotovost po jazu uveljavlja izobraženec, ki se pojavlja v medijski oddaji. Tam povzdigne zavest, ki je v tej zagotovosti čisti jaz, ki ve čisto tole kot čisto neposrednost. In ta osebna nastrojenost se običajno izvaja kot odločna učenost, ki pa sveta ničesar ne misli, ampak samo prikazuje sebstvo kot možem svet. In tako postane možen svet tisti, s katerim se danes predstavi tudi kakšno resnico sveta. Kar nekako pove, da izobraženec še ni usposobljen za to, da svet odpravi kot realnost, kateri pripada dejanskost, ki je drugo nje same ali njena sebi enakost kot čisti dojem.
Pogosto je predmet dojema jaz, ki izreka svoje čutne predstave in neka stališča, ki jih najde v sebi. Kar je vnanji svet, ki je kot neko gibanje čistega jaza, ki pa nobene vsebine ne izrazi. Jaz je tisto abstraktno neposredno, s katerim se jaz izpolni kot opazujoča zavest, ki pa v dojemu ni nič drugega kot abstrakcija nedoločene biti.
Izobraženec, ki hvali brezduhovno sebstvo, še ni dojel, kaj se pravi svet odpraviti in ga vzpostaviti v njegovi osnovi. Zakaj on se ne ukvarja z gibanjem predmetne substance, ampak samo s potencialnimi svetovi. Zato podarja možen svet, s katerim kaže, da še ni pripravljen za to, da misli svet na način postajanja. Zakaj tisto najvišje je za njega možen svet in sploh ne obstoj sveta. Svet, ki gre čez, ni omejen na svojo osnovo ali temelj, ampak se nadaljuje v neko svojo kvantitativno daljavo. Ta duh ne ve, da ima predmetni svet svoje življenje in da je na sebi določen, da bi bil v postajanju tisto, kar je kot obče razvejan v momente.
Kakor danes razdajajo svet mediji, njihov svet ni takšen, da bi se obdržal in ohranil, ampak je svet, ki je in že več ni. Zakaj ta svet ne doseže svojega obstoja, tj. kvalitete kot razmerje enega, ampak je le neko izlivanje iz sebe. To pa seveda ni svet dejavnega duha, ki ceni gibanje substance in njeno postajanje, ampak je le neko početje zavesti, ki svet širi in členi v različne predstave, ki niso nič drugega kot neizpolnjene abstrakcije.
Svet torej, ki ni vezan na nobeno realnost, ne doseže svoje dejanskosti. In ravno ta nedoločen svet je tisti, ki ga danes uveljavljajo mediji v osrednjih oddajah. To je svet, ki nastane kot neko opisovanje možnega sveta, ki se ga uveljavlja kot nekaj, kar je in je brez svoje dejanskosti, ker je to svet, ki je neki tale kot jaz in tole kot predmet. Tako da v medijskem svetu, ki ni vezan na realnost in njeno dejanskost, ima glavno besedo čisti jaz.
Zgornjim sem želel izraziti, da ima v tem svetu glavno besedo čisti jaz, ki operira z abstraktnim vedenjem in predstavami, ki so samostojne podobe. Čisti jaz ni dejaven v interesu predmetne substance, ampak tako, da povzdigne čutno zagotovost v neko obliko nedoločene biti. To je svet, ki nima resnice biti, pridela pa ga čisti jaz. Zato tisti, ki hvalijo svet čistega jaza, podarjajo tule in zdajle, ki je z nasprotjem vznemirjena občost.