Danes je napredovanje in izpopolnjevanje dojeto napačno, saj se naglašuje razvoj, ki da ga je mogoče uresničiti, če duh verjame v abstraktno vedenje, kajti ono zagotavlja napredovanje. To enostransko dojemanje ne upošteva, da za napredovanje ni pomembno samo vedenje kot tako, ampak tudi to, da si duh svoje vedenje odsvoji in ga vzpostavi kot predmet. Za kriterij napredovanja se danes postavlja subjektivno prepričanje, da je abstraktno vedenje tisto, ki zagotavlja napredovanje. In tako ni nenavadno, da se hvali blišč in količine abstraktnega vedenja ter refleksijo razuma. Zakaj to bi naj zadostovalo za to, da izpelješ kak onostrani svet; pri tem pa se ne upošteva, da predmetni svet ni zgolj oblika abstraktnega vedenja, temveč je posredovanje in postajanje predmetne substance. Napredovanje torej vsebuje obstoj, tj. postajanje vedenja in osvojitev duha, ki je čisti dojem.
Sicer pa se danes ne govori o nastajajočem vedenju in zavoženi omiki. Zakaj vse, kar je abstraktno vedenje, to se dojame kot veljavni svet, ki pa ni dosegel svojega obstoja. Danes gre za izgotovljene oblike abstraktnega vedenja in navajeno obnašanje vedenja. Zato se ne poveličuje posredovanja predmetne substance, ampak samo izobrazbo, napredovanje in razvoj. Kar odkrije, da je najbolj pomembno abstraktno vedenje in to, da duh svoje vedenje predstavi kot izgotovljeno obliko vedenja. Pomembno je torej, da je vedenje bogato predstavljeno in da je v njem zaobjeto tudi tisto, kar gre čez in so oblike možnega sveta, s katerimi je menda izražena tudi intelektualna moč.
Izobražen duh povsod hvali razvoj in napredovanje, nikjer pa obstoja. Obstoj je namreč pojem, brez katerega ni mogoče napredovati. Svet je najprej obstoj substance, tj. oblika postajanja, v kateri tisto neposredno preide v proti postajanje ali sebi enakost. Pa je napredovanje menda pogojeno z nastajajočim vedenjem in dojemanjem obstoja, v katerem substanca doseže svojo dejanskost. Tako da napredovanje, ki ga favorizira razvoj in tisto neko gledanje v prihodnost, nima nobene vrednosti, ker je to prazno uveljavljanje določanja iz sebe, ki se ga danes povsod hvali, ker ne gre za izražanje realnosti in je zato priljubljeno. Realnost menda ni prikupna, ker je vezana na dejanskost in logično sovisnost.
Potemtakem ni nenavadno, da je navajeno obnašanje vedenja tako popularno. Kdor ima vedenje, ta ima moč, ne glede na to, da svojega vedenja ne vzpostavi kot predmet. Zakaj cenjena je izobrazba in abstraktno vedenje, ne pa gibanje predmetne substance in njeno postajanje. Bolj kot gibanje substance je pomembno to, da duh pokaže, da je sposoben z abstraktnim vedenjem pridelati kak delno resničen svet. Kajti, če ima vedenje, je tudi sposoben izpeljati nasprotno obliko abstraktnega vedenja. Nasprotje je danes hvaljeno, kajti v njem najde duh neki sprevrnjeni svet. Praksa življenja pripoveduje, da se abstraktno vedenje jemlje kot napol resničen svet, kajti z njim je izražena moč izobrazbe, ki je v tem življenju zelo cenjena. Moč izobrazbe bi naj veliko izrazila tudi o tem, kako duh premaga samega sebe tedaj, ko iz oblike abstraktnega vedenja izpelje kak spekulativni svet. Ta je danes prav tako cenjen, saj teoretično umovanje izrazi moč refleksijskega razuma, ki je sposoben premagati tudi svet, ki gre čez in je oblika izraženih intenc, s katerimi se danes uveljavlja moč izobrazbe.
Najbrž ima izobražen duh zastavljen tudi kak cilj, s katerim bo dosegel napredovanje, hkrati pa premagal navajeno obnašanje vedenja, s katerim ni najbolj zadovoljen. Če si je zastavil kak pametni cilj, potem bo zagotovo navajeno obnašanje vedenja doživelo neuspeh. Potem bo tudi njegov svet vseboval več določenosti in gibanja substance. Zaenkrat namreč kaže le gibanje razuma in voljo, da je pripravljen narediti nekaj za to, da ono navajeno obnašanje vedenja premaga in na njegovo mesto postavi nastajajoče vedenje. Tega sicer še ne dojema, vendar se pričakuje, da se bo zgodila sprememba v dojemanju sveta, v katerem bo predmetno bistvo zaobjeto kot gibanje substance. Zakaj danes svet izobraženega duha ne doseže postajanja, pa je jasno, da bo nujno izpeljati spremembo, ki bo vnesla v življenje gibanje predmetne substance in njeno določenost v postajanju.