Zavest danes izpoveduje, da čisti jaz s predstavljenimi oblikami abstraktnega vedenja nima težav, saj je to svet, ki svoje določenosti ne vzpostavi v nasprotju. Zakaj ta svet je zase nekaj dovršenega, zato za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja. Čisti jaz je zadovoljen s pojasnjevanjem in razlagami, ki njegov svet utrdijo. Sicer pa svoj svet povsod pojasnjuje s predstavami, s katerimi izpelje celo kak presežek sveta, ki je ena sama čista vednost. Čisti jaz je dejaven brez principa, kajti le tako uveljavi tudi kakšno prepričanje, ki je danes povsod dobrodošlo. Skratka, čisti jaz nima težav s svetom, kajti njegov svet je določen po jazu in iznajdljivosti, ne pa po mišljenju. Čisti jaz poveličuje svet, ki je navzoč izven mišljenja, zato tudi njegov svet dejanskosti ne doseže.
Najbrž je čas čistega jaza že nastopil. O tem govori tudi sodobna umetnost in aktiven duh, ki nastopa v javnosti in je ujet v pojavnost, ker se omejuje na dejavnost čistega jaza. Danes svet oblikuje čisti jaz, saj je povsod subjektivno obarvan in ni vezan na predmet. Če pa že je, potem je na način pojasnjevanja in klenega razuma, ki upravlja z razločki sveta in refleksijami, ki jih izpeljuje in kaže kot nekaj, kar prehaja v razločke in je čista abstrakcija. Zakaj svet čistega jaza ni izražen na način logične sovisnosti, ampak kot nekaj, kar je nanašanje in razkazovanje biti. To je svet, ki ne doseže postajanja v osnovi in je oblikovan tako, kot ga zavest odrine od sebe. To pa je sebstvo, ki ne doseže dojema in se nadaljuje kot čista vednost, ki ni nič drugega kot vzajemno učinkovanje individualnosti s seboj.
Čisti jaz izdeluje muzikalne svetove in se preganja z abstraktno stvarjo in gibanjem neposredne gotovosti, ki je dejanskost brez realnosti. To je predmet čutne gotovosti, ki je na sebi neko gibanje nesrečne zavesti. Svet čistega jaza ne doseže svoje dejanskosti in je zato zgolj idealizem, ki izključuje postajanje, kajti gre mu za to, da izpelje svoje zanesenjaštvo, ki je gotovost samega sebe. Pri tem mu pomaga abstraktni razum, ki se obnaša kot zdravi razum. Pa je tisto, kar je pojavni svet, sebstvo brez realnosti ali abstraktna občost, ki je čistemu jazu nastala kot izgotovljeni svet, ki za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja.
Čisti jaz je danes dejaven tako, da vnanjost nanaša na vnanjost. Čisti jaz izhaja iz nečesa znanega in gotovega, pa je tisto, kar bo sledilo, subjektivna vednost, ki je le neko preseganje nečesa prvega. Čisti jaz ni dejaven v korist gibanja stvarnega sveta, ampak s smotrom, da predstavi tisto, kar je neka prva resničnost, ki jo v nasprotju pojasnjuje. Čisti jaz je zavedanje samega sebe kot pojavnega sveta, zato je njegov svet enostaven in je že v samem začetku resničen ali neposredna resničnost. To zagotavlja, da je tudi tisto, kar izpelje kot nekaj naslednjega, resničen svet. Pa ni nenavadno, da je svet čistega jaza neki tale in tole, kajti je enostaven in vsakomur dojemljiv. To daje čistemu jazu veljavnost in tako možnost, da hvali čisto vednost kot tako, ki je povsem abstraktna občost.
Čisti jaz svet zatrjuje, zato je preprost in dojemljiv. Zakaj njegov svet ni določen v osnovi, niti ga ne utemelji, kajti je ena sama čista vednost, izvorna določna narava, torej svet, ki je in se ga z veseljem sprejema, ker je enostaven. Zato je tudi čisti jaz cenjen, kajti zna biti dober govornik in je znan po tem, da tisto, kar oblikuje, ima vrednost pojavnega sveta, ki je vsem dojemljiv. Od tukaj toliko hvale čistemu jazu in tistemu, kar odpravi in je abstraktna stvar ali čista abstrakcija. Zakaj početje čistega jaza je dojemajoče kot izpeljan interes, ki ni nič drugega kot videz nečesa, kar je našel v sebi in stopi v bivanje kot sebstvo. Tako eksistira za druge skozi izrekanje čiste sebe vednosti.
Čisti jaz ne hvali mišljenja in se s predmetnim bistvom ne ukvarja, kajti dejaven je s smotrom, da svet predstavi kot nekaj, kar je bivanje jaza razširjeno v nasprotje. To bivanje vključuje moč refleksijskega razuma, ki spravlja v gibanje tudi kako medsebojno zaznavo nečesa prvega in drugega, ki je razločeno nasprotje. Torej, priljubljenost čistega jaza gre videti v tem, da je dejaven enostavno in tako, da pridela kak enostavni svet izven mišljenja, s katerim je izraženo sebstvo zavesti.