Kaj je danes najbolj bistveno? To, da je politik dejaven umno. Zakaj samo umno ustvarja državo v njeni enotnosti. Kajti tisto, kar tvori državo, to je odnos omikanega politika do sveta. V državi gre namreč za to, da politik oblikujejo tisto umno, in to je možno, če je dejaven s principom svobode. Le tako je politik dejaven za en smoter in v korist posredovane realnosti, kateri pripada njena dejanskost. Država je namreč gibanje predmetne substance, ki prehaja v svojo sebi enakost; in to tako, da realnost doseže svojo dejanskost. Objektivnost države je namreč to, da njeni obči momenti niso zgolj idejni ali subjektivno obarvani, temveč so navzoči v realnosti in njej pripadajoči dejanskosti. Na ta način je umno oblikovan temelj države, v katerem je substanca razvita v postajanju in določenih občih momentih. Zato je razumljivo, da politik prisluhne obči volji in da subjektivno nastrojenost pusti doma. Zakaj svoboda je v državi sebi predmetna, kar odseva, da demokracija subjektivno naravnanost zavrača, kajti demokracijo tvori ena substanca, en duh in religija.
Subjektivnost, ki jo danes uveljavlja govorica politika, ne proizvaja predmetne svobode, kajti tisto, kar odpravi, ni določeno v sebi. Tisto pa, kar je početje abstraktnega razuma in čistega jaza, to je le igra abstrakcij. Zakaj početje razuma, ki izpelje razločke, ne proizvaja postajanja substance. Sicer pa dojemanje sveta skozi predstave in aktivnost čistega jaza izključuje realnost in njeno dejanskost, s tem pa odnos substance do sebe. Zaradi tega je nujno, da politik udejanja tisto umno, ki je razvita predmetna substanca v njeni osnovi ali temelju. Edino umno razmerje predmeta proizvaja svobodo in tako tudi umno državo. Zakaj tisto, kar je le izražen interes politika, to ni nič svobodnega.
Navajeno obnašanje vedenja kaže, da politik ni dejaven v interesu duha ljudstva in predmeta. Politik bi naj svobodo izražal skozi dojem samega sebe, kajti le tako izrazi sebe kot vedočo svobodo, ki ima le sebe za smoter. Zakaj duh je individualnost in je sebe določanje skozi postajanje predmetne substance. Namreč, religija je dojem ljudstva o sebi, kar velja tudi za posameznega politika, kajti njegova svoboda je izražena v razmerju do predmeta. Tako si da politik zavest objektivne in obče volje, zakaj v politiki gre zlasti za to, koliko je v njej vsebovan duh. Kajti ko politik ni dejaven svobodno, je dejaven subjektivno in samovoljno. Potemtakem ni dejaven umno ali tako, da dojem ustreza predmetu in obratno.
To, da politik ni dejaven umno, o tem veliko govori čisti jaz tedaj, ko politik ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance. Kajti ko politik izpelje početje čistega jaza, ni dejaven svobodno, ampak pomanjkljivo, saj predstavi le svoje mnenje, kateremu najde kakšno nasprotje. Politik običajno odtuji svoje prepričanje, nato pa iz njega izpelje še kako pojasnjevanje. Tako pridela le čisto gotovost samega sebe, s katero pove, da ni dejaven v interesu predmeta. Kajti ko tisto negativno njega samega ni v sebi nič določnega, izrazi početje zavesti. Na ta način ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance, zakaj misli dobrega in slabega, ki jih razvije s početjem zavesti, niso ni nič drugega kot nedokončana negacija prepričanja. Ta podarja le svet, ki naj bo in je le prikazen početja zavesti.
V državi gre predvsem za to, da se uresniči tisto umno. Če politik umnega ne izdeluje, je to znamenje, da duh ni dejaven v interesu predmetne realnosti, kateri pripada njena dejanskost. Namesto da oblikuje tisto umno, izdeluje predstave interesa, ki jih izpelje kot subjektivno nastrojenost ali kot vzajemno učinkovanje čiste vednosti. In to uveljavi čisti jaz skozi oblikovanje raznolikega in nasprotnega sveta, ki ne vsebuje nobene realnosti in se nadaljuje v neki drugi svet. Politik hvali misli samega sebe ali tisto, kar je njegova posebnost. Se pravi politik se ne ukvarja s posredovanjem predmetne substance, kadar uveljavlja subjektivni interes, s katerim aktualizira nekaj, kar ni predmetna vsebina. Potemtakem je jasno, da politik, ki izdeluje predstave čiste vednosti in prepričanja, ni dejaven svobodno. Na ta način ni delaven kot duh, ki predmetno realnost posreduje s ciljem, da doseže svojo dejanskost. Zakaj postajanje realnosti je tisto umno, ki odseva, da je politik dejaven svobodno.