Za kaj gre danes izobraženemu razumniku? Za vzajemno učinkovanje abstraktnega znanja s seboj. Jaz ima gotovost po jazu; je bit, ki je hkrati jaz. Svet, kakor je neposredno, je abstraktno znanje, ki ne doseže objektivnosti, kajti je samo negativno postavljeno kot abstraktno. To ni posredovana substanca, ki dobi neskončno vrednost. Zakaj razumnost je postajanje substance in šele kot postajanje je umnost. To nam odkrije, da svet, ki ni posredovan, ne doseže proti postajanja, ni umen, ker sebi enakosti v nasprotju ne doseže. Izobražen razumnik ima gotovost po jazu in je ujet v pojavnost.
Naj spomnim, duh ki ne upošteva gibanja in postajanja, proizvaja abstraktni smisel in ni dejaven s ciljem, da vsebino predmetno določi v osnovi. Namesto gibanja substance povzdiguje samo abstraktno znanje in pojasnjevanje, ta pa ga spremlja na vsakem koraku. Razen tega je aktiven kot čisti jaz, ki uresničuje tudi abstrakcijo. Na ta način ne kaže gibanja substance in ne doseže Drugo, ki je svet občih momentov ali razvejano bistvo. Potemtakem je njegov svet gotovost samega sebe, nekaj neposrednega, ki ga širi ali idealizira s smotrom, da sebe in čisti jaz izpolni. To je ravno tisto, kar prikazuje, ko izključi posredovanje in dobi veljavo subjektivni jaz.
Filozof Hegel je zapisal: »Cilj je duha, da proizvede objektivno izpolnjenost in s tem hkrati svobodo svojega znanja.« Svoboda pa ni samo pridobljeni podatek o stvarnosti ali abstraktno znanje, temveč stvarni svet kot izpolnjena vsebinska stvar, ki je absolutna stvar. Posredovana predmetna substanca torej, ki je dosegla svoje proti postajanje v elementu vedenja. To je oblika razdvojene substance, ko je mogoče govoriti o čistem pojmu, ki je skozi sebe samega realen; to je svet določen na sebi in ni abstrakten. Zakaj enotnost pojma in realnosti je absolutna forma ali oblika proti postajanja. Zaradi tega je nujno spoštovati posredovanje in postajanje substance, kajti na ta način substanca doseže svojo sebi enakost in je določena v osnovi.
Kot je mogoče dognati, abstraktno znanje je danes hvaljeno, ne glede na to, da ne podarja dejanskega sveta. Razumnik je prepričan, da je abstraktno znanje tisto, ki ima privoljenje delovati v imenu substance, čeprav substanca enotnosti ne izrazi. Enotnost si razumnik predstavlja kot nasprotje neposrednosti, v katerem pa ni zajeto Drugo. Abstraktno znanje neovirano širi in predoča v predstavah. Tisto, kar bi naj bil določen svet, ki vsebuje bistvo, to je le pojavna oblika, ki pa ne kaže nič takega, kar bi bilo postavljeno razmerje substance s seboj. Povedano drugače, razumnik pridela vsebino, ki uresniči zunanjo enotnost, ki ni resnična enotnost, ampak predstavljeni svet.
Abstraktno znanje in njegovo moč hvalijo tisti, ki niso dognali, kaj je nastajajoče vedenje, kaj gibanje substance in proti postajanje in kaj odsvojitev duha. Razumnik ne spoštuje nastajajočega vedenja, pojavnih oblikah vedenja, proti postajanja in gibanja. To je pomanjkljivost, ki jo demonstrira, saj gibanja predmetne substance ne izpolni. Tisto pa, da povzdigne abstraktno znanje ali abstraktni videz nečesa, to ni stvarni svet, kar odkrije, da je dejaven zunanje in uveljavlja nesvoboden princip. Duh danes izključuje posredovanje, abstraktno znanje pa jemlje kot izraženo dejansko moč, ki nastopa v imenu predmeta. Zakaj princip svobode ne upošteva, pa je jasno, da je abstraktno znanje tisto, ki ga jemlje za resnično. In to tudi izpoveduje, kadar uveljavlja navajeno obnašanje zavesti in utrjuje nekakšen svet, ki zgolj je. Namreč, kar je, to je le abstrakcija nečesa, ki ne vsebuje nobenega določila. Zato ni nenavadno, da se abstraktno znanje jemlje za kriterij resnice in da podatki zastopajo resničen svet ali formalno znanje. Takšno početje zavesti ne pridela objektivne izpolnitve.
Najvišjega načina pričevanja duha se danes ne demonstrira. Svet je zbir abstraktnega znanja in refleksije, ki bi naj bila sposobna izpeljati predmetno objektivnost. In to menda zaradi tega, ker duh daje veljavo možnemu svetu in preseganju neposrednosti, ki ga izpelje čisti jaz s pomočjo abstraktnega razuma. Duh izraža čisti jaz in abstraktno znanje, ki je zgolj pojavna oblika ali abstraktna bit, ki jo izreka idealizem, jaz sem jaz. Ta izpolnitev izrazi, da je moč resnice v jazu.