Filozof Hegel je zapisal: »Znanje kot prva določenost je abstraktno ali formalno. Cilj duha pa je, da izpelje objektivno izpolnitev in s tem hkrati svobodo svojega znanja« Potemtakem objektivna izpolnitev udejanji svobodo s posredovanjem in postajanjem substance. Pa je ono nastopanje abstraktnega znanja kot takega početje zavesti, ki ohranja subjektivno držo, ker najde resničnost v sebi. Ta svet pa ni omejen na predmetno substanco in postajanje, saj subjektivni jaz kaže le svet, ki se prosto nadaljuje v nekaj drugega. Zato je subjektivna naravnanost dejavnost, ki daje prednost abstraktnemu znanju, ki ga širi na to, da je. To pa ni dejaven duh, ampak neka aktivnost zavesti, ko je svet abstrakcija znanja in izgine razlika med subjektivnim in objektivnim.
Kadar hvalimo znanje, potem gibanja substance ne pridelamo. Potem tudi objektivne izpolnitve ne dosežemo, kar pove, da svobode svojega znanja ne izpeljemo. Potemtakem smo dejavni pomanjkljivo in sploh ne s ciljem, da udejanjimo objektivno gibanje substance. Tisto, kar je izražena subjektivnost, to je samo čista vednost jaza. To odkrije, da posredovanja substance in njeno določenost ne izpeljemo, ker povzdigujemo abstraktno znanje. Sebe izpolnimo zunanje, postajanja predmetne substance in njene razdvojitve pa ne odigramo. Tisto, kar bi naj bil predmetni svet, to je skupek predstav, misli in potencialnega sveta, s katerim realiziramo sebe kot abstraktno osebo.
Duh bi naj uresničil objektivno izpolnitev in na ta način svobodo svojega znanja. Zakaj znanje kot prva določenost je abstraktno, zato je nujno znanje osvoboditi od abstrakcije. Tisto nasprotno pa je, da se znanje nadaljuje in da celo zastopa predmetno objektivnost. Namreč, kadar jaz v zavesti najde gotovo vsebino, je to sebstvo kot tako, ki ga je mogoče predstaviti kot objektivnost. Zakaj, ko je moč resnice v jazu, je to enostavna gotovost samega sebe. To pa je početje zavesti, ki znanje širi na to, da je omejeno na obče. Cilj duha bi naj bil, da izpelje svojo objektivno izpolnjenost v načinu postajanja. To je mogoče opraviti edino tako, da znanje osvobodi od abstrakcije, kajti svet je to, da biva ustvarjeno in na sebi določen.
Ko je predmet neposredno vedenje in prežet z znanjem, ni predmet, ampak abstrakcija predmeta. Zakaj je le neki v sebi oblikovan svet. To sporoča, da abstraktno znanje naj ne bi nastopalo v imenu predmetne substance. Predmet, ki ni dosegel proti postajanja in svoje določenosti, je neposrednost, ki jo čisti jaz utrdi s predstavami in mislimi. Na ta način pridelan svet je samo produkt zdravega razuma, ki pridela videz nečesa, kar ni doseglo drugega. To je torej zadovoljnost zavesti, ki povzdiguje abstraktno znanje ali končno znanje ter čisto početje zavesti in abstraktni razum.
Kaj abstraktno znanje prakticira? Zmožnost, tj. abstrakcijo, na katero daje druge možnosti, kar je abstraktni svet zdravega razuma ali komična subjektivnost. To je tista dejavnost, ki jo danes hvali abstraktni razum s ciljem, ko uveljavi sebstvo kot tako ali čutno gotovost. Vsebino izpolnijo tudi zanimivosti, ki naredijo abstrakten produkt bolj privlačen. Kaj več od pojavnega sveta to ni, kajti abstrakten razum hvali zlasti tisto znano in možnost za nekaj drugega, ki pa ni določen predmeten svet, ki prehaja v drugo samega sebe in doseže proti postajanje.
Abstraktno znanje izključuje posredovanje in tako tudi gibanje substance. Zato ni odveč tukaj naglasiti tudi to, da duh posredovanja predmetne substance in njeno postajanje ne upošteva. To odseva, da predmetni svet ni tisti, ki bi ga naj vzpostavil. Predmet in gibanje substance nista dojeta iz postajanja, zato ni nenavadno, da abstraktno znanje zastopa predmetni svet, kajti gibanja predmetne substance se ne jemlje resno, prav tako ne objektivnosti. Zatorej bi bilo dobro spoznati tudi to, da objektivnost ni tista, ki jo lahkomiselno zastopa abstraktno znanje kot tako. Predmet izpolni svojo objektivnost samo s posredovanjem in postajanjem substance. Na ta način predmetna substanca doseže drugo same sebe. Učinkovanje abstraktnega znanja s seboj ne pridela dejanskega sveta, pa je pojavljanje abstraktnega znanja v ugledu predmetnosti enostransko početje zavesti ali čistega jaza.