Tisti, ki objektivnost spoštujejo in jo tudi razumejo, najbrž poznajo naravo pojma in logično sovisnost, o kateri duh časa ne beseduje. Hvali le igro abstrakcij in prav tako praznoverje v abstrakcije, ki ga demonstrirajo tudi mediji s smotrom, da povedo kaj o sebi. Mi pa, ki poskušamo svet dojeti, mi vemo, kaj v resnici poklanja praznoverje v abstrakcije in nedoločen svet. Opazujemo tudi naravo, ki učinkovito demonstrira proti postajanje, prav tako princip duha, ki ga je razvil filozof Hegel v prvem delu Sistema vede, ki nosi naslov Fenomenologija duha. Tam zapiše, da je resnične misli moč dobiti le z dojemom. Dojem povezuje gibanje notrine in razdvajanje substance, s katerim je doseženo proti postajanje istoimenskega. To je prehajanje substance v Drugo, kar je razvito sebstvo kot istoimensko v dva ekstrema. Rečeno drugače, to je prehajanje substance v svojo sebi enakost, ki je razloček ali nasprotje neposrednega, kar je izpeljana logična sovisnost substance. In ravno logično sovisnost po mojem mnenju demonstrira tudi narava, vendar tega ne zaznavamo, kajti ne zanima nas gibanje in prehajanje substance v Drugo in njeno proti postajanje, ampak vedenje na ravni znanj.
Metafizika demonstrira razumsko miselnost, to pa je princip neposrednega znanja, ki je eksistenca zunanjih stvari. Razum misli, da se je osvobodil identitete metafizike, zato hvali spodbudnost in se drži stran od dojema. Obstane pri razliki končnega in neskončnega in povzdiguje razločke. Kot volja stopa v življenje in odseva abstraktno spretnost. Pa je tisto, kar pridela, prazna abstrakcija nedoločene biti. To je produkt moderne vzgoje, ki hvali čisto vednost kot tako, ki je abstraktna. V razumskem svetu logična sovisnost ne deluje, ker so cenjene abstraktne teorije razuma in neizpolnjene abstrakcije. Sicer pa bi bilo dobro dognati logično sovisnost, ki jo demonstrira duh, ki spoštuje gibanje notrine in proti postajanje.
Logično sovisnost omenjam na več mestih v sestavkih, kajti proizvaja jo gibanje substance in njena razvejanost v obče momente. Seveda pa razlage niso natančne, saj je moj namen v tem, da predstavim nekatere pojme, ki jih filozof Hegel natančno izpelje v Sistemu vede. Jaz poskušam samo predstaviti tisto, kar mislim, da razumem. To pa je element vedenja, ki sem ga »ugledal«, ko sem opazoval naravo. Narava demonstrira v proti postajanju sebi enakost. Hočem reči, razdvajanje substance je mogoče zaznati v naravi, kajti prvo prehaja v drugo, kar sta dva ekstrema. In to je mogoče tudi prepoznati, če si ogledamo prehajanje v živo, kajti narava ga demonstrira. Prikazuje namreč razdvajanje substance, s tem pa njeno proti postajanje, ki je nasprotje, v katerem kaže razvejanost substance v obče momente. To je moja predstava, ki mi je omogočila razumeti element vedenja.
O logični sovisnosti naj povem še naslednje: tisto neposredno je nujno posredovati. Izpeljati ga je treba s ciljem, da se doseže razdvojitev substance, kar je sebstvo razvito v proti postajanje, s katerim substanca doseže sebi enakost ali notranji razloček. To je istoimensko kot Eno, kar je razvita popolna notrina, ki je stopila sebi nasproti. Ta oblika izrazi logično sovisnost in proti postajanje substance v njeni enotnosti. Narava demonstrira prehajanje v drugo kot enostavno proti postajanje v razvejanih občih momentih. Zakaj nanašanje na sebe je postajanje istoimenskega, ena stran se razločuje od druge, na ta način biva istoimensko kot Eno, kar je substanca razvita v dva ekstrema.
Tu je čas, ko bi naj duh spoznaval notranji svet. Zakaj igra abstrakcij, ki gibanja ne upošteva, je postala dolgočasna. Duh bi naj upošteval gibanje, logično sovisnost in proti postajanje substance, tako bo njegov svet zaživel kot ustvarjen. Tisto, kar danes pade v oči, je nedoločen svet. Naključno ima povsod prednost, saj ga slavi čisti jaz, ki določenost sveta prezira. Zato ni nenavadno, da sta igra abstrakcij in več vedenje povsod idealizirana. Je pa tudi zaznati, da realnost in njena dejanskost nista spoštovana, ker je pomembno le tisto, kar pridela igra abstrakcij in so razločki razuma, ki so blaženi. In to tudi demonstrira duh sodobnega časa, ki sebe izpolni tako, da se izgublja v abstrakcijah, kajti dejaven ni v načinu proti postajanja in v korist gibanja substance.