Abstraktni svet poklanja govorica, ki ga demonstrirajo tudi števila. Dejavnost se izteče v izračun in preseganje čutnosti. Ta aktivnost na veliko hvali fiksirano abstrakcijo, pa čeprav številčnost izžareva količino, kar je kvalitativna določenost. Zakaj mirujoče bitnosti so števila, ki ne stopijo v razmerje s seboj. Pojavljajo se kot negibne abstrakcije ali kot kvantiteta, ki se nadaljuje in je neka druga abstraktna opredeljenost, ki ne doseže svoje dejanskosti. Število je zgolj odmišljanje, ki ima formo enostavne neposrednosti, odnos do drugega pa je zunanji. Število daje občutek zanesljivosti in enotnosti, saj je kot absolutna določenost eno. Pa ni čudno, da danes pomagajo sestaviti svet tudi izračuni, velikosti, zlasti ravnodušna števila, ki so brezbrižna do biti in bistva.
Podčrtajmo, o število je filozof Hegel zapisal: »Število je zaradi principa enega, nekaj nasploh zunanje združenega, ki nima nobene povezave.« Nekje zapiše tudi to: »Če ves pomen večnosti pripišemo kopičenju in zlaganju števil, in svetov, spregledamo, da je to grozljivo brezuspešno preseganje nekaj votlega . . . » Toliko le da naglasim, da tisti, ki povzdigujejo števila in namesto vsebinskega bistva ponujajo svet izražen v količinah, kažejo svojo neotesanost. Zakaj izobražen duh bi naj vedel, da število ni pojem, ampak hrepenenje, ko jaz fiksira na eni strani polnost, na drugi strani pa nekaj, kar naj bo. To je namreč slaba neskončnost, ki je vzvišenost, ki pa ne poveličuje predmeta, temveč subjekta. In to danes demonstrira duh, ki prikazuje svet kot gole kvantume ali kot številčnost. To pa ni stvarni svet v proti postajanju, prav tako ne dejanski svet, ki je dosegel Drugo.
Možen svet menda človeka tudi osvobaja, kajti to je nekakšna svoboda izvajanj, v katerih izkorišča tudi števila, ko gre za poseben interes. V bistvu z uporabo števil izdihava tudi to, da ga stvarni svet ne zanima, kajti pomembno je, da izpelje abstraktno svobodo, ki jo je mogoče izraziti tudi s števili. Prideluje izračune, ki so nekakšen kazalnik, ki sporoča, da bo sebe izpolnil abstraktno. Sicer pa svet števil koristi tudi omikan človek, zakaj najbrž verjame da števila demonstrirajo tudi stvaren svet. A števila naredijo predvsem to, da je svet nekaj brez odnosnega, zakaj svet števil je slaba neskončnost, saj izpelje le idealizem, ki uveljavlja posebna hotenja, partikularni interes, voljo, lasten uvid in tendenco.
Danes je svet velikokrat izražen kot nekaj, »kar ni to, kar naj bi bilo«. In to omogočajo števila, ki kažejo odnos do dejanskosti popolnoma vnanje. Hočem reči, tisti ki izžarevajo svet onstran v številih, ki jih je mogoče povečati ali zmanjšati, nimajo pojma o tem, kaj je določen svet v osnovi in kaj izražen svet v številih. Praksa kaže, da tam, kjer je svet poenostavljen, nastopajo števila s smotrom, da stvarni svet izgine. Namesto njega se hvali količine, in to prikazuje izobražen duh, ki razumevanje sveta demonstrira kot neko preračunavanje in zunanje povezovanje količin. Zateče se k številom tudi državnik, ker ni sposoben dojeti sveta iz odnosa ali proti postajanja. Števila se uveljavlja zlasti tam, kjer gre za interes ali izraženo posebno voljo. Državnik predmet izrazi kot abstraktni interes, ki ga pojasni čez števila, kar pove, da stvarni svet enostavno izključi. Prikazovanje sveta čez števila je neko enostransko obnašanje, ki sporoča, da števila pridejo v poštev tedaj, ko se uveljavlja interes in posebno voljo, ki izključi občo voljo, da uveljavi osebno izpolnitev.
Izobražen duh poveličuje slabo neskončnost kadar hvali interes in tisto, kar naj bo. Odnosni svet ga ne zanima, zato ga enostavno prezre. Svet poenostavi na izražen interes, tega pa prikazuje kot absolutno zunanjost. Tako pove, da stvarni svet ne jemlje resno, kajti kot izražen interes je povezan z občim. Zakaj števila so ravnodušna bitja, abstrakcije ali mogoč svet, ki je danes povsod blažen. Pozor, tam kjer je stvarni svet demonstriran kot slaba neskončnost, tam je na delu početje čistega jaza, zakaj števila so uporabna, ko sta realnost in njena dejanskost izključena. Resničnost prikazana v številih je prikazen, ki izključi enostavni dojem; odnos realnosti in njej pripadajoče dejanskosti ni upoštevan. In tako ni čudno, da je svet danes demonstriran tudi kot uspeh računanja.