Menda je posameznik dejansko koristen tedaj, ko postane odvisen od interesov posameznikov in gibanj. Kot družbeno bitje je prilagodljiv, saj večkrat izključi lastno mišljenje in se obnaša tako, kot narekuje interes. Danes posameznik izpričuje sebe kot zanesenjaka, ki hvali vladavino abstraktne misli in interese. Potemtakem je pomembno, da se kot posameznik priključi gibanju osebkov, ki povzdigujejo ne dejanski svet ali tisto koristno. Kot preudaren duh podarja le abstraktne misli, abstraktno znanje in je dejaven kot čisti jaz, ki proizvaja abstraktno svobodo in hvali posebno voljo.
Posameznik se pojavlja kot zagovornik idealizma, vendar pa ne izdeluje gibanja predmetne substance in postajanja. Ne spoštuje predmetnega sveta, kajti bolj ga zanima koristno, ki je določen interes. To pa je tisto pridobitno, ki podarja korist. Ne mika ga določen predmetni svet, temveč samo interes, ki ne vsebuje nobenega bistva. Zaradi tega hvali in idealizira tisto, kar je koristno za njega, to pa je kak interes, ki ga odseva kot nekaj enostavnega. In to tudi zaznavamo, kadar povzdiguje občutje in predstave ter tisto, kar je lastno samo občutje, ki hvali posebne potrebe.
Zakaj je danes hvaljena abstraktna miselnost, ne pa realnost in njena dejanskost. Odgovor bi bil, ker je abstraktno razmišljati preprostejše, saj nima nobene meje. Tisto, kar razumska miselnost pridela in uveljavi, je abstraktni svet, ki ni določen v osnovi in se nadaljuje v nekaj drugega. Pomembno je zlasti to, da je v razmišljanje zaobjet interes in da je izražena osebna volja ali lasten uvid. Danes je osebni interes povezan tudi s smotri družbe, zato je subjektivna miselnost zaželena ali dobrodošla, kajti hvali interes in tisto, kar je povezano z občim interesom, ki upošteva osebna nagnjenja.
Kadar gre za interes posameznikov, ni pomembna stvar in njeno bistvo. Zakaj interes izpolni abstraktni razum, ki upošteva samo tisto, kar zapove čisti jaz. To je nekakšna svoboda v subjektivnem smislu, ko se posamezniki podijo in je njihov interes izraziti osebno voljo. To torej ni stvarni svet, ampak osebni interes, ki se ga uveljavlja, da posebna volja dobi veljavnost. Skratka, ko gre za interes (strast) posameznika, je stvarni svet izključen, kajti oblast dobi posebna volja, ki se jo največkrat izpolni. Ne gre za uveljavljanje obče volje, kajti prednost ima posebna volja. Posamezniki hočejo same sebe najti v koristi, hočejo, da se izpolni njihova volja, tj. prazni idealizem, ki izreka neposredno gotovost.
Videz je, kot da interes posameznika poenostavlja svet na tisto koristno, ki velja za vse. V bistvu interes uveljavlja voljo posameznikov, ki hvalijo razumsko miselnost, iz katere je mogoče izpeljati refleksijske zaključke. Sklepe razumske miselnosti izdela refleksijski razum, ki poveže interes v abstraktno celoto. To je razumska izdelava nečesa, ki ni dosegla obstoja in svoje določenosti v osnovi. Zakaj to ni predmetni svet, ampak svet pridelan z idealizacijo in preseganjem neposrednosti. Hočem reči, interes posameznikov dobi veljavo, ker je enostaven svet. Veljavnost torej dobi samo tisto, kar ni opredmeten svet, marveč oblikovan interes, ki zajame posebno voljo posameznikov. Tako se uveljavlja subjektivno voljo in razumsko miselnost, ki čisla tisto koristno.
Interesi, ki danes poženejo v gibanje na primer kulturo, električno energijo, ogrevanje, ne upoštevajo stvarnega sveta, ampak razumarsko miselnost posameznikov ali njihov interes. Ta pa ne spoštuje obče volje, še manj pa bistvo razvito v svet, ki pridela čisti dojem. Namesto da se spoštuje princip postajanja stvarnega sveta, se daje veljavo razumski miselnosti, tj. posameznikom, ki hvalijo svoj interes ali tisto, kar ne vsebuje nobenega bistva. Takšna dejavnost uveljavlja subjektivno voljo, ki je posebna volja. Zakaj princip, ki uveljavlja interes napove, da je na delu posebna volja in razumska miselnost, ki ne upošteva gibanja realnosti in njej pripadajoče dejanskosti.
Zgornjim sem poskušal pokazati gibanja posameznikov, ki uveljavljajo posebno voljo in interes. Ne upošteva se stvarnega sveta v obliki proti postajanja. Hočem reči, kjer dobi veljavo razumska miselnost, dobi na moči vladavina abstraktne misli, ki gibanje in posredovanje izključi.