Duh, ki spremlja sodobno umetnost, ne izpoveduje bogatih vsebin, ki bi o sodobni umetnosti povedale kaj več o predmetu umetnosti. Hvali sodobno umetnost, ki je sicer težje dojemljiva, če njena globina ostane skrivnostna tudi za tiste, ki radi slavijo umetnost, ne pa umetniških idej. Najbrž razumejo sodoben čas kot neko vračanje v preteklost in načrtovanje prihodnosti. To pa je početje zavesti, ko abstrakcija izloči realnost, kajti dejaven je subjektivno in kot čisti jaz. Jaz ima gotovost po jazu, ki hvali subjektivno nagnjenje, ki pa ne izrazi očiščevalne moči, ampak moč jaza. Subjektivno presojanje povzdiguje abstraktni razum, vendar pa subjektivne notrine ne omenja.
Sodobna umetnost objektivira idejo lepega in odsvojitev duha, to pa so ideali, ki izrazijo gibanje duha, o katerem se tu in tam kaj pove. Sodobna umetnost prikazuje učinke, ki duhovno stremijo k svobodi, da izrazijo očiščevalno moč. Zato je nujno o sodobni umetnosti besedovati, da ideal zaživi tudi v pogovoru. Namreč, sodobna umetnost je vsebinsko skromno opisana, kar jo dela skrivnostno. Videz daje, kot da abstrakcije, ki izrazijo razpadli svet lepe umetnosti, niso sposobne izraziti pojavljajočega se duha. To izpoveduje, da je dobro o sodobnem umetniškem delu besedovati, da bi lepota bila izražena tudi z besedo in vsebinsko bolj bogato predstavljena. Zakaj abstraktna lepota ideala, ki jo izrazi umetniška ideja, se razgubi v abstrakcije, pa je jasno, da je kot ideja zgolj neka možnost za tisto drugo, kar pove, da duh samega sebe še ne dojame v svojem drugem.
Moč duha je v tem, da »prepozna samega sebe v svoji odsvojitvi k občutju in čutnosti«, kajti gre za to, da človek motri svoja nagnjenja. Resnična naloga umetnosti pa je, da zavesti predstavi najvišje interese duha. Zakaj, »umetniška lepota je lepota, ki je rojena in prerojena iz duha.« Pa je tisto resnično lepo upodobljena duhovnost, ki je ideal. Ta bi naj izrazil očiščevalno moč kot upodobljeno dejanskost, kar je svobodna duhovnost. Zakaj umetnost osvobaja od moči čutnosti in je v svojem smotru svobodna. Sodobna umetnost nas torej vabi k čutnemu dojemanju in to s ciljem, da bi umetniško lepo doživeli kot totaliteto ideje. Rečeno še tako, duh bi naj sebe dojel v svoji odsvojitvi, in sicer s ciljem, da samega sebe dojame v drugem.
Sodobna umetnost nas vabi, da si ogledamo upodobljeno dejansko idejo, ki izdihava umetniško lepo. Ideja še ni prikazana v njeni celoti, ampak kot tisto nastajajoče, ki prehaja v drugo, vendar drugo-biti ne doseže. Za to je še čas, kajti do vzpostavljene popolne ideje ali do njenega proti postajanja bo prišlo, ko bo za to čas. Zaenkrat umetnice in umetniki stremijo izraziti svobodno duhovnost v občih momentih, pa je tisto, kar je predstavljena konkretna duhovnost, gibanje notrine, ki stremi izraziti nasprotje. To je izražena očiščevalna moč, ki izžareva lepo kot duhovni ideal, lahko bi rekli, to je upodobljena abstraktna duhovnost. Zaradi tega ni nenavadno, da je forma čutnosti nekakšna afekcija, ko umetniško lepo »ni ideja kot taka, temveč ideja, kot se je upodobila v dejanskost«. To pa je prikladna enotnost notrine, izražena kot odlična moč umetnosti.
Ko si ogledujemo čutno slikovno podobo, je to varljiva predstava njegovih momentov. Zakaj to še ni popolni prikaz ideje, ampak ideal v njenih občih momentih, kar je prehajanje notrine v nasprotje, v katerem zaživi notrina kot sebi enaki svet. To je lepo razpoznano kot odsvojitev duha k občutju, kar je razvezanost notrine v obče momente, kajti sodobna umetnost dela za subjektivno notrino. O tem bo sodobna umetnost spregovorila natančneje, ko bo umetniško delo odsevalo upodobljeno duhovnost v obliki proti postajanju notrine. Zakaj odličnost sodobne umetnosti v njeni realnosti je odvisna od stopnje razvite notrine. V notrini se ideja in oblika kažeta druga drugi kot razdvojena notrina, ki je stopila sebi nasproti kot svobodna konkretna duhovnost in je upodobljena dejanskost.
Zgornjim sem poskušal predstaviti nekaj tega, kar je umetniška ideja v njenem pojavljanju. To je lepo, ki zaživi svoje življenje v videzu in je namenjeno občutju, zoru in domišljiji. To pa ni zgolj igra abstrakcij, temveč neodvisna in svobodna umetnost, ki predoča najvišje interese duha.