Ali dušeslovec prezira duha zaradi tega, da mu ne bi nagajal?

Written by Jože Požar on september 1, 2019 – 6:30 dop -

Da je dušeslovec nekakšen rešitelj duš in zato popularen in prisoten v šolah in ne vem kje še vse, to ni nenavadno, saj ima baje toliko vedenja, da lahko aktivira neznatno pomanjkljivost psihičnega. Zaradi tega ni čudno, da zmore duha omrežiti in ga naredi za svojega ujetnika. Zakaj tako se znebi dejavnega duha, ki baje lahko negativno vpliva na razpoloženje duše, če začne idealizirati dušo. Pa mreženje duha ni čudno, glede na to, da bi znal duh nagajati dušeslovcu, ki pojavljanje duha še ne jemlje dovolj resno, ker ga ne razume.

Dušeslovec razume človeško dušo kot bitje, ki da je sposobno prisluhniti njegovemu čistemu vedenju, s katerim je možno dušo pripravi do tega, da se iz notranjosti dvigne v eksistenco. Zato ni nenavadno, da danes veliko duš obiskuje dušeslovca, saj baje on ozdravi vsako bolečino duše, pa naj ta obstaja ali ne, pomembno je, da duša zaživi na sebi. Ob tem pa je treba posebej omeniti tudi to, da dušeslovec izpušča iz vida dejavnega duha in da ga ne zaznava kot tistega, ki zmore vzpostaviti svet duše, ki, če želi obstajati kot dejanski svet, ga je treba odpraviti in postaviti kot resnični svet. Hočem reči, dušeslovec ne ustvarja pogojev za to, da duša in zavest zaživita na sebi kot izražen duh, ampak se ukvarja s posredovanjem svojega čistega vedenja, s katerim kot da lahko dušo ozdraviš, če verjameš v čisto vedenje. In tako seveda ni čudno, da gre danes slava dušeslovcu in čistemu vedenju. In dokler se bo verjelo v to, da lahko čisto vedenje dušo ozdravi, bo dušeslovec duha preziral.

 

Zakaj je duh ujetnik? Zato da ne bi prišlo do pojavljanja duha in tako do idealitete jastva. Duh je namreč sila in dejavnik, ki se lahko upre onemu čistemu vedenju, ki bistva človeka ne spoštuje, namreč to, da je človek na sebi duh; pa naj gre za prvošolca, dijaka, študenta ali radovednega duha, ki se sprašuje, zakaj vedenje nima meje, kako preverjamo vedenje in zakaj ravno duh realizira pojem svobode.

 

In zdaj k stvari. Dušeslovec, ki človeka ne dojema kot duha, je zagotovo dejaven enostransko. Zato naj tukaj omenimo, da je človek že daleč nazaj spoznal, da je duh tisti, ki skozi gibanje odpravi svoje sebstvo, da bi stopil v odnos s seboj. Zakaj le na ta način je človek na sebi duh, se pravi neposreden in hkrati idealen. To je tista osnova, v kateri duh svoje vedenje vzpostavi, vse z namenom, da bi na sebi bival kot pojavljajoči se duh, ki si je samega sebe odsvojil. In ravno to gibanje duha je tisto, ki se ga danes spregleduje samo zaradi tega, ker je dušeslovec prepričan, da je njegovo čisto vedenje kot tako lahko zastopa predmet psihologije.

In tako smo prišli do dojetja, da je dušeslovec skregan z duhom. In res, od kar ima duha zamreženega kot ujetnika, ima polne roke dela. Preganja se s tistim, kar opazi in je skladno z vedenjem kot takim, ki da zmore izpeljati neposredno resničnost, ker on verjame v čisto vedenje in ono navajeno obnašanje vedenja, ki kot vemo, hvaliči samo subjekta.

Kar se tiče predmeta opazujoče psihologije, naj omenim, da njega zastopa abstraktno vedenje in abstrakcije vedenja, tako da pojem njenega predmeta ne obstaja. In zaradi tega opazujoča psihologija dojema človeka brez duha, za njo individualnost na sebi ni duh kot dejanski svet, ampak količina občutenja in tisti njeni zakoni. Individualnost jemati kot prikazen in ne kot dejanski svet duha, pomeni psihološko nujnost jemati kot prazno besedo.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ali dušeslovec prezira duha zaradi tega, da mu ne bi nagajal?

Sorry, comments for this entry are closed at this time.