O pravljičnem intelektualizmu

Written by Jože Požar on avgust 18, 2019 – 6:08 dop -

Na hitro bi lahko rekli, izobražen duh je dejaven kot pravi intelektualec, zato ne gre dvomiti v njegove rezultate. Zakaj z aktivnostjo kaže, da razume sebe in stvari, pa tako ni kaj pripomniti na njegovo dejavnost in dosežke. A ko natančno pogledamo njegov pridelek, ugotovimo, da ni dosleden v razmišljanju, da je velikokrat dejaven lahkomiselno, nekako pravljično in zunanje. Verjetno zato, ker se ni izobrazil toliko, da bi lahko bil dejaven s principom ali kot duh, ki upošteva gibanje substance in logično sovisnost.

Poglejte kako on odpravi sebe in videli boste, da je dejaven kot pravljični intelektualec, ki je prepričan, da ga ni sveta, ki ga on ne bi presegel in nekako oblikoval v spodobno podobo, nato pa na njej z domiselnostjo in refleksijo sestavil njeno popolno podobo. Na ta način se danes izdeluje svet, ki ne izvira iz nobene osnove. In ravno svet, ki ne izvira iz nobene osnove, izobraženec hvaliči in poklanja drugim kot predmetni svet. Ni pomembno, kako on svoje vedenje odpravi, pomembno je, da izdela mogočne predstave o sebi in da spretno operira z njim. Zakaj danes se priznava samo čista vednost kot taka in ona domiselnost, s katero je mogoče pridelati bajne abstraktne svetove, ne pa predmetne resničnosti. Se pravi, pravljični intelektualec tako za navzven odlično operira z vedenjem in domiselnostjo, vendar pa svojega vedenja ne odpravi kot predmet, kajti tega načina še ni odkril.

 

Če bo svet izobraženega duha še nadalje pravljično intelektualen, bo človek začel verjeti, da svet ni nič drugega kot čisto vedenje. Duh namreč poveličuje svet, ki ni vezan na nobeno realnost. Zato predmetnega sveta, ki pa je vezan na realnost, ne jemlje resno. In zato tudi predmetno realnost enostavno pusti za seboj in operira s čistim vedenjem. To je tisti čisto oblikovni svet, ki sproti izginja, ker ni v odnosu s seboj. Kam bo pravljičnega intelektualca pripeljal virtualen svet, o tem bi lahko razmišljaj študent filozofije, ki je že začel dojemati pravljični intelektualizem.

 

Duh tega časa se pravzaprav obnaša kot kak virtualen intelektualec, pa naj bo to pravnik,  dušeslovec, sekretar, novinar ali pa filozof. On pač povsod odkrito izžareva, kako razume samega sebe in tisto, kar odpravi in je njegov dovršeni čisti svet. To je zunanji svet, ki ne stopi v odnos s seboj in se nadaljuje v kak drugi svet. Tako da njegov potencialen svet, ki se ga danes poveličuje, ni nič takega, kar je predmetni svet. Namreč tisto, kar oblikuje in je onstranski svet, ni noben razviti predmetni svet. To hoče reči, da v tem njegovem čistem svetu ne gre za gibanje predmetne substance in resnični svet, ampak za predstavitev abstraktnega intelektualizma, ki je produkt početja in gnanja zavesti.

Verjetno se kdaj pa kdaj vpraša, kaj je ideja, kaj je delo duha, kaj čisti dojem, kaj logična sovisnost, vendar v te pojme se zagotovo ne spušča. Toda, ker on občuduje svoje vedenje in onstranski svet, v neposrednem svetu najde sebstvo in svoje dobro počutje. Zato tisto, kar posreduje, je on sam kot tisti, ki sebe nadaljuje in se razgubi v neskončnosti ali v pravljičnih svetovih, ki so neomejeni. Mar res ne uvidi, da virtualen svet, ki iz ničesar ne izvira in se v sebe ne vrača, ni resnični svet? Ali pa mogoče izdeluje razkošne svetove samo zato, da se izogne realnosti in njeni dejanskosti? Mogoče ga ravno zaradi tega svet brez realnosti tako strastno privlači. No, mogoče pa se bo lepega dne z realnostjo pobotal. In potem bo tudi uvidel, da pojem, ki se ne pretvori v osnovo, ni noben stvarni svet.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O pravljičnem intelektualizmu

Sorry, comments for this entry are closed at this time.