To je mogoče ugotoviti tedaj, ko je duh vedenje v svoji odsvojitvi in sebe dela predmetnega. Se pravi, kar je drugo kot sebi enakost, to je zavest umnega predmeta. Edino to nasprotje zagotavlja, da je duh dejaven umno in v interesu, da predmet skozi negacijo doseže svojo dejanskost. Brez te osnovne določitve je umno nedosegljivo, kajti »razumnost je postajanje in kot to postajanje je umnost«. Vse, kar ni v svojem temelju določeno v nasprotju ali sebi enakosti, je abstraktna čista vednost, ki ni stopila v odnos s seboj. Temeljno razdvajanje substance je torej tisto, ki izrazi, da bo duh dejaven umno, tj. v interesu gibanja in postajanja popolne notrine, ki je vsa realnost umnega predmeta.
Pozor, princip proti postajanja je tisti, ki izpelje gibanje substance, zato brezpredmetno govorjenje, ki hvali svet onstran ali tisto, kar gre čez, ni nič umnega; to je le neko početje zavesti, ki nima pojma o tem, da je nujno predmet v osnovi vzpostaviti ali določiti. Te zmožnosti ne kaže izobražen duh ali kak politik, kajti v času izobraževanja ni spoznaval, kako vedenje nastaja in kako predmet doseže svojo dejanskost. O tem danes na veliko govori duh, ki opravlja delo na primer ministra za kulturo ali zdravje. Namreč to, da se počuti sposobnega, to še ni dovolj za to, da realizira kak umen svet. Ni dovolj, kajti pomembno je, ali je duh zmožen vzpostaviti predmet v njegovi osnovi. Zakaj izraženo hotenje še ni vzpostavljeni predmet. Zato je pomembno izpeljati in vzpostaviti predmet v njegovem temelju. Kajti to je način umnega delovanja, v katerem predmet doseže sebi enakost, kar zagotavlja, da predmet na sebi ne bo prehajal v nekaj drugega ali v navajeno obnašanje vedenja. Brez te osnovne določenosti ni mogoče delovati umno ali v interesu gibanja predmetne substance. Potemtakem je dejavnost duha, ki izpelje enostransko abstrakcijo, pomanjkljiva.
Izobražen duh ne jemlje resno postajanja substance, saj je ne dojema v njeni razviti osnovi. O tem pripoveduje tedaj, ko se izgublja v širjavah abstraktnega vedenja, ki ga povzdiguje kot kak ustvarjeni svet. A njegov svet ni ustvarjeni, saj ne doseže niti postajanja. To nekako odkrije, da še ni dejaven umno ali v načinu postajanja. Kajti, da bi umno deloval, je nujno upoštevati nastajajoče vedenje in princip elementa vedenja, v katerem svoje vedenje postavi kot predmet. Tega zaenkrat ne kaže, pa je ono naglaševanje, da je dejaven kot intelektualec, nekakšen napihnjen zanos. Tega izžareva tedaj, ko odigra vlogo intelektualca ali kakega razmišljajočega duha, ki uživa v igri abstrakcij in nedoločeni biti.
Na primer, sistem izobraževanja, ki v osnovi ni razviti pojem – pozor, opisovanje še ni pojmovanje – zagotovo sebe ne izpolni. Tako je duh, ki izobraževalni sistem ne dojema kot razviti pojem v njegovi osnovi, zagotovo dejaven pomanjkljivo. Zakaj nekaj ima dejanskost le v svojem pojmu, kolikor ne doseže dejanskosti, je nekaj ničnega. Sicer pa je izobraževalni sistem, v katerem na primer predmet filozofije ni določen v njegovi osnovi, pomanjkljiv. Edino vzpostavljeni pojem zagotavlja, da bo izobraževalni sistem izpolnil prav tisto, kar je kot določeni pojem v svoji utemeljitvi.
Če torej duh nima orodja za to, da ugotovi, ali je dejaven umno, potem najbrž ni dejaven po pameti božji, ampak po volji subjektivnega jaza. Zakaj ko pojem ni vzpostavljen v svoji osnovi, tudi temelj ni določen. To nekako pove, da je dejaven kot duh, ki ne upošteva utemeljitve. In to zaradi tega, ker ne spoštuje temeljne določenosti, v kateri je predmet posredovan po svoji realnosti s ciljem, da doseže svojo dejanskost. Da pa bi duh kaj takega izpeljal, mora biti izobražen vsaj toliko, da se zaveda, da brez utemeljitve ni mogoče delovati umno. Namreč, če svojega vedenja na vzpostavi kot predmet, potem zagotovo ne bo dejaven v korist pojma predmeta. O tem danes govori praksa življenja in zlasti izobražen duh, ki spregleduje temelj in se zanaša na svoje abstraktno vedenje. Češ, jaz imam vedenje, jaz vem, kaj pomeni delovati umno. Ta naivnost je menda navzoča zlasti tam, kjer je dejaven izobražen politik in je utemeljevanje odvečno, kajti v politiki zadostuje zgolj izražen interes in svet je takoj nekaj primernega, zakaj tisto primerno velja, ker je baje samo po sebi umno.