Duh najbrž dojema svoje vedenje kot dovršeni svet ali kot nekaj, kar je učinkovanje vedenja s seboj. Tisto pa, da je vedenje zavest umnega predmeta, tega ne jemlje resno, ker je prepričan, da je njegovo vedenje primerna oblika tistega, kar je predmet. Zaradi napačnega dojemanja predmetno substanco zastopa njegovo vedenje, substanca je njegovo vedenje. Zato tudi ni posebno, da je predmet gotovost njega samega, potemtakem je resnica predmeta vedenje samo. In ravno to duh izpričuje tedaj, ko je njegov »predmet v lastno individualnost v sebi dovršeni svet«, tega prosto širi in zunanje povezuje ter nadalje razširja, zakaj njegovo vedenje je svoboščina in edina vsebina predmeta.
Da bi vedenje dejansko dojeli, naj povem, da vedenje ni zavest umnega predmeta tedaj, kadar predmetna substanca ne doseže svoje sebi enakosti. Vedenje je zavest umnega predmeta, ko realnost substance doseže svojo dejanskost. To pove, da neposrednost, ki ne doseže proti postajanja, ni nič drugega kot zrta čista gotovost vedenja. Čista gotovost je vedenje kot tako in sploh ne predmetna substanca, ki doseže drugo in je v svojem proti postajanju dejanskost ali sebi enakost. Predmet torej ne eksistira umno, če substanca ne doseže svoje razdvojitve v postajanju.
Ko je dejanskost vedenje samo, je predmet gotovost njega samega; substanca ni nič drugega kot oblika njegovega vedenja. Neposrednost je lastna dejanskost, čista bit sploh, in to bi naj odsevala zgornja abstraktna forma. Predmet je od individualnosti prežet, zato predmet ni predmet, ampak je v lastno individualnost v sebi dovršeni svet. To pa ni dejanski predmetni svet, katerega substanca je dosegla proti postajanje in na ta način svojo dejanskost. Filozof Hegel zapiše: »Nekaj ima dejanskost le v svojem pojmu. Kolikor se razlikuje od svojega pojma, neha biti dejansko in je nekaj ničnega.« Pomemben je torej uvid duha v to, kar je vedenje, kajti ko vedenje ostane pri samem sebi, ni pri stvari, duh išče samo spodbudnost.
Zgornjim bi naj bilo izraženo: vedenje ostaja pri sebi, če substanca ne doseže svoje dejanskosti v proti postajanju. Zato duh, ki povzdiguje čisto vednost kot tako, oživlja lastno spodbudnost in se drži proč od dojema; prepušča se zrenju svojega vedenja, ki dejanskosti ali drugo-biti ne doseže. Zakaj duha gane edinole pojavnost njegovega vedenja, dojem predmetne substance pa ne. Zato tudi ni posebno, da se vedenje kot tako povsod hvali. Zakaj duh izpelje predstavno obliko prikazujočega se vedenja, kar pomeni, da je njegov predmet njegovo vedenje. To pa je ravno tisto, kar odkrije, da ni dejaven v interesu gibanja in postajanja predmetne substance. Namreč predmetna realnost ne doseže svoje dejanskosti, zakaj veljavnost dobi njegovo vedenje. Duh je prepričan, da njegovo vedenje lahko zastopa predmetno substanco, pa čeprav predmetne substance ni posredoval tako, da bi dosegla svojo razdvojitev in tako tudi enotnost substance v proti postajanju ali čistem dojemu.
Določimo kaj je absolutno vedenje v elementu vedenja: 1) je oblika proti postajanja 2) je to, da je notrina dosegla svoje nasprotje 3) v drugo-biti je pri sebi 4) je totaliteta razvejanih občih momentov 5) je gibanje občega skozi določenost momentov. To so določenosti, ki jih duh ne upošteva, kadar njegovo vedenje nastopa v imenu predmetne substance. Zakaj kadar je predmet njegovo vedenje, ne priznava gibanja in logične sovisnosti predmetne substance. Potemtakem uveljavlja svoje vedenje kot tako, gibanja predmetne substance in njeno postajanje pa enostavno ne upošteva.
Vprašanje, ali je vedenje zavest umnega predmeta, je pomembno. Zakaj duh, ki daje prednost svoji izobrazbi in čisti vednosti kot taki, podcenjuje gibanje predmetne substance in tako izpoveduje, da je vedenje kot tako bolj pomembno kot gibanje predmetne substance v njeni določenosti in postajanju. In takšno mnenje danes uveljavlja razumnik, ki svojo izobrazbo povzdiguje, ker meni, da njegovo vedenje lahko zastopa predmetno substanco. In to se dejansko tudi dogaja, kajti z gibanjem predmetne substance se ne ukvarja, svoje vedenje pa enači s predmetno substanco, potemtakem je substanca njegovo vedenje, ona je zrta čista gotovost njega samega, kar je lastna dejanskost.