Cilj mladega duha naj ne bi bil samo v tem, da pridobiva znanja, temveč da spozna tudi to, kako si sebe odsvoji in postavi svoje vedenje kot predmetni svet v obliki logične sovisnosti ali postajanja. To namreč, da je sposoben svoje vedenje postaviti kot predmet, to pomeni, da je v drugo-biti kot taki pri sebi. Kajti drugo kot svet je tisto, ki razodene, da je dejaven svobodno in v načinu logične sovisnosti. To je nastajajoče vedenje, ko substanca doseže svojo razdvojitev v obliki proti postajanja.
Mladi duh pridobiva abstraktno znanje, ob tem pa ne dojema odsvojitve, v kateri postavi sebe kot predmet, zakaj vedenje je zavest umnega predmeta v proti postajanju. Zato je nujno odpraviti predmet v načinu gibanja in proti postajanja predmetne substance, ki je podoba dojema. Zakaj to je način, ko predmetno substanco zameji na njeno določenost ali na njeno sebi enakost. Zakaj tako? Na ta način sebe ne nadaljuje prosto, kajti omejitev vedenja na obliko proti postajanja je tisto, ki pove, da je predmetna substanca skozi gibanje in posredovanje dosegla prvo določenost in dejanskost.
Od kar abstraktno znanje gospodari s svetovi, se logične sovisnosti ne upošteva. Mlademu duhu se sicer predstavlja neko abstraktno logiko, vendar od nje nima koristi. Abstraktna logika ni nič drugega kot delanje predstav o nespremenljivem. Menda filozofi ne cenijo logike, kajti predmet filozofije je samo zbir kategorij, v katerem je najti kraljestvo nedoločene biti, igro abstrakcij in tisto, kar je duh po malovredni besedi. Zavest ne izhaja iz postavljene osnove in se prosto nadaljuje v neko drugo opisovanje. Predmet filozofije se ne dojema kot razviti pojem, ki je v osnovi določen in je na sebi svet razvejan v obče momente. Skratka, filozofija je razvlečena v abstraktne vsebine in kategorije, ki ne dosežejo dejanskosti, zato je mladi duh ne dojame.
Mladi duh bi se naj izobraževal s ciljem, da bi bil sposoben svoje vedenje odpraviti na način odsvojitve ali v obliki proti postajanja. Tako bi dobil podobo samega sebe v razmerju do sebe, kajti kar ni v razmerju, ni dejansko. Zato je vedenje nujno posredovati in ga vzpostaviti kot zavest umnega predmeta. Na ta način ima vsebino, ki jo od sebe razločuje, kar je samozavedanje. Zakaj tista čista subjektivnost ne upošteva gibanja substance, niti proti postajanja, zakaj izključi razdvajanje substance v načinu logične sovisnosti. To pa ni dejavnost, v kateri predmetna substanca doseže drugo ali sebi enakost. Če se ostane pri subjektivni naravnanosti, potem duh ni dejaven s ciljem, da v odsvojitvi postavi sebe kot predmet, kajti samo na ta način je dejaven svobodno. Obnaša se dojemajoče in ne zgolj misleče, kar pove, da se sebi pojavlja kot duh in kot svobodna individualnost.
O logični sovisnosti ne besedujemo, zato naj izrečem par besed tudi o njej. Čisti jaz namreč poudarjeno odseva, da logične sovisnosti ne upošteva, kajti sodobnega časa ne dojema iz posredovanja in postajanja, v katerem je substanca vzpostavljena v načinu proti postajanje. Čisti jaz ne kaže odnosa do sveta ali do razvejanih občih momentov, saj ga zanima le igra abstrakcij, gibanje substance pa ne. In to ne glede na to, da edino logična sovisnost vzpostavi dejanskost substance v proti postajanju.
Duh, ki danes hvali čisti jaz, hkrati potrjuje, da ga logična sovisnost ne gane. Zakaj hvali le tisto, kar se prosto nadaljuje in nima nobene notranje zveze z določenostjo substance v njenem proti postajanju. Logične sovisnosti enostavno ne spoštuje. Potemtakem ni pomembno posredovanje in določenost substance v njenem postajanju, ampak samo tisto, kar čisti jaz odrine od sebe in je neki predstavljeni abstraktni svet, ki se prosto nadaljuje v nekaj drugega, da povzdigne čisti jaz. Filozof Hegel nekje zapiše: »Odveč je ohranjati subjektivno držo in določati čisto vednost kot jaz.«
Logična sovisnost ni dojeta kot nekaj, kar prispeva k dojemanju sveta. Logične sovisnosti se ne jemlje dosledno, in to najbrž zaradi tega, ker se je ne dojema v načinu razmerja substance do same sebe. Substanca se naj ne bi prosto nadaljevala, ampak bi naj v proti postajanju dosegla svojo dejanskost. To je oblika logične sovisnosti v predmetnem elementu, ko substanca doseže razdvojitev in sebi enakost. Zakaj na ta način doseže dejanskost ali drugo, kar je določenost substance v njeni osnovi.