Človek velikokrat uveljavlja posebno voljo in tedaj krepi le misel samega sebe ali abstrakcijo jaza. Tako si daje zavest o izpolnitvi lastne blaženosti. To je izražen čisti jaz, ki ne podarja nobene določne vsebine; oseba je izstopila iz življenja in gibanja substance in je početje zavesti kot take. Ne doseže nikakršnega obstanka, ker si sebe zagotavlja z lastno mislijo ali posameznim ravnanjem. Je samo početje zavesti, s katerim izrazi pojavljanje njene navzočnosti v obliki čutne brezmejnosti.
To je torej posameznik, ki se ni izobrazil s smotrom, da razvije predmetni svet v obliki postajanja. Hočem reči, gibanja in določenosti ne upošteva, ker ga predmetni svet v njegovi osnovni določenosti ne mika. Uživa nagnjenje, zato si sebe ne odsvoji in ni dejaven v korist gibanja predmetne substance in logične sovisnosti. Logične sovisnosti ne prikazuje, prav tako ne izpolni postajanja predmetne substance v osnovi. In to demonstrira, ko odmetava abstraktno znanje in drugim pojasnjuje svoje stališče, hkrati pa odseva, da ga svet v osnovni določenosti niti najmanj ne pritegne. Potemtakem ni dejaven s ciljem, da kaj umnega vzpostavi, ampak da se drugim vnanje abstraktno predstavi.
Ne glede na to, da se do dejanskosti obnaša kot idealizem, svojo izobrazbo naglašuje, tudi znanjem, in ne izžareva nič takega, da bi lahko rekli, dejaven je kot duh in s principom svobode. Svobodo le tu in tam omeni, vendar samo mimogrede, ker daje prednost svoji subjektivni naravnanosti. Včasih je dejaven kot kak gospodar, ki daje prednost samovolji in interesu. Obča volja ga ne mika, pa ni čudno, da povsod povzdiguje osebno držo. Tisto namreč, kar je neka vsebina, to subjektivno izrazi čisti jaz, zaradi česa realnost ne doseže dejanskosti in se razgubi v početju in gnanju zavesti. In tako ni težko dognati, da ni dejaven v korist gibanja predmetne substance in njenega postajanja.
Prazni idealizem povzdiguje moč besed, kajti dejaven je kot harmonija gona in moralnosti. Čisti jaz obožuje igro abstrakcij, v kateri dobi besedo tudi čutnost. Ta namreč pobija realnost in njeno dejanskost s smotrom, da uveljavi osebno držo in abstraktno moč čistega jaza. To je tista osebna aktivnost, ki jo danes demonstrira strasten politik, ki uveljavlja početje čistega jaza. V bistvo mu gre samo za to, da naredi predstavo o sebi in da pove, da svobode in konkretnega predmetnega sveta ne spoštuje. In tako ni čudno, da so govori politika prazni, kajti uveljavlja samo enostranske abstrakcije. Namesto da se politik zavzema za to, da obča volja ljudstva zaživi kot predmetna vsebina, hvali čisto abstrakcijo jaza.
Izobražen duh torej ni dejaven s ciljem, da predmet določi v osnovi in v načinu proti postajanja. Tisto, kar bi naj bila osnova ali določenost predmeta v postajanju, to enostavno prezre. Ni važen izvor in gibanje predmetne substance, zaradi tega hvali idealizem in izdeluje svet v predstavah, odigra igro abstrakcij, kar je neka raztrgana oblika smisla, ki ga sprevrže v nasprotje in potem prosto členi in zunanje združuje. To je dejavna zavest, katere čutnost pretvarja čisti jaz v predstavo, vse s smotrom, da uveljavi tisto brezmejno in tako nekaj, kar ni v osnovi določeno. Takšna dejavnost je pomanjkljiva, saj zavest ne vzpostavi nobene konkretne vsebine, ampak samo abstraktni in raztrgani svet, ki postane potencialni svet, s tem pa svet, ki izgine in se zopet pojavi kot virtualni svet.
Potemtakem razumniku ne gre za dejanski svet, ampak za igro besed in misli, v kateri se znajde vse, kar prispeva k predstavitvi praznega idealizma. Dovolj je, da je stvar primerno predstavljena in je v predstavah najti tisto, kar podarja dober občutek. In ravno to subjektivno nastrojenost danes hvali izobražen duh, kajti tisto, kar ga dela aktivnega, to so predstave, s katerimi predstavi kako abstraktno stvar. Zakaj svoje odsvojitve ne izpelje v načinu proti postajanja, pa je jasno, da s predstavami in domiselnostjo poskuša artikulirati prazni moj zavesti. Duh sodobnega časa bi naj čas dojemal bolj dosledno, ne pa da daje prednost čutni raztresenosti in praznim besedam. Zdravi razum in čisti jaz pomagata sestaviti svet, ki se nadaljuje v neki drugi svet. In to je prazni idealizem, ki zaživi skozi igro abstrakcij kot čista gotovost ali kot prva pozitivnost, kar je čisti moj zavesti.