Mladi duh ni dejaven tako, da svoje postajanje v duha predoča v obliki svobodnega in naključnega dogajanja. Zakaj odsvojitev ne izpelje, ker gibanja odpravljanja še ne ne dojema. Sicer pa izobraževalni sistem ne kaže interesa za to, da mlademu duhu odsvojitev predstavi. Odsvojitev je namreč pomembna, kajti čez njo sebe spoznava kot tistega, ki je dejaven s ciljem, da dojame sebe v načinu proti postajanja. Odsvojitev je način, kako mladi duh sebe odpravi v temelju in se zavesti prikazuje kot svoboden duh, kar je vedenje v nastajanju. Zakaj ko je dejaven kot svoboden duh, postane gibanje predmetne substance in njeno proti postajanje najbolj pomembno. Z gibanjem substance odpravi realnost in vzpostavi njeno dejanskost. To je umen način, kajti v odsvojitvi postavlja sebe kot predmet, in to je bistveno vedeti, zakaj um je gotovost biti vsa realnost, kar je popolna notrina v proti postajanju. Na ta način ima svoj predmet umno določen v osnovi, kajti to je določenost predmetne substance v proti postajanju. In ne le to, svoje znanje osvobodi od abstrakcije, kar je način, s katerim se osvobodi svoje subjektivne naravnanosti. Zakaj odsvojitev samozavedanja izpelje v načinu gibanja in proti postajanja substance, in to v podobi dojema.
Mladi duh bi naj spoznaval sebe čez svojo odsvojitev, kar je odprava njegove globine in tako negativnost vsebinskega jaza, ki se določa na samem sebi in je v proti postajanju podoba dojema. Zakaj duh v odsvojitvi postavlja sebe kot predmet, kar pove, da je v svoji odsvojitvi vedenje v nastajanju ali oblika vedenja samega sebe. To je odsvojitev, v kateri postajanje v duha prikazuje v obliki svobodnega duha. To je tista odsvojitev, ko se prikazuje zavesti z vsebino, ki jo od sebe razločuje, kajti ona je čista negativnost ali samozavedanje. Na ta način mladi duh sebe dojame in se ne obnaša samo misleče, temveč tudi dojemajoče. Zakaj njegov svet naj ne bi bil samo mišljen in abstrakten, temveč tudi določen in dojet iz postajanja.
Dejavnost mladega duha ni samo v tem, da pridobiva znanje in ga idealizira čez predstave. Namreč, v svojem odpravljanju in postajanju je duh, ki odpravi svoje sebstvo. Tako dobi podobo gotovosti samega sebe, kajti je oblika vedenja samega sebe. To je sebe določanje v načinu proti postajanja. Zakaj cilj duha je razodetje globine, ki je njegov absolutni dojem, potemtakem svobodna dejavnost, s katero izpelje svojo osvojitev, da doseže čisti dojem. Kaj je torej odsvojitev? Naj jo tukaj izrazim poenostavljeno in v obliki abstraktnih stavkov: odsvojitev je samozavedanje; v odsvojitvi postavlja duh sebe kot predmet; določila ga delajo na sebi za duhovno bitje; je vedenje v svojem nastajanju; ima podobo kot obliko vedenja samega sebe in podobo dojema v predmetnosti; cilj je duha, da razodene svojo globino. Globina je torej vsebina, ki je na sebi ustvarjeni svet, zakaj ona je razvejana negativnost v obče momente, ki je v svoji sebi enakosti tisto dejansko nje same.
Mladi duh je torej ustvarjalec in ne zgolj oblika abstraktnega znanja. Potemtakem ni samo abstraktno mišljenje in izražena subjektivnost, ki hvali čisti jaz in čisto vednost kot tako. Prav tako ni doživljanje individua in subjektivno občutenje, ki izpelje kako idealiteto abstraktnega znanja. Naj spomnim, danes se znanje širi samo na to, da je. Kar izrazi, da se znanje omejuje na tisto enostavno obče ali na igro besed in misli, ki ni vezana na nobeno posredovano vsebino in njeno bistvo. Razum in čisti jaz sta namreč mojstra, ki poenostavlja svet na to, da je. Ne zanima jih predmetni in stvarni svet, ampak tisto, kar čisti jaz odmeče in je neki možen svet. To pa je potencialen svet, ki mlademu duhu podarja širino razpoloženja. Mladi duh daje sebi možnost, da se izrazi, vendar subjektivno in sploh ne v interesu, da sebe objektivno izpolni. Tega ne upošteva, ker svoje odsvojitve ne izpelje, saj išče zadovoljstvo v vnanjem svetu. Mladi duh bi naj v času izobraževanja spoznaval odsvojitev, kajti odsvojitev ga dela za duha in za tistega, ki svoj svet ustvari. Tega vzpostavi s principom proti postajanja, kajti le tako je na sebi duh, ki sebe posreduje in določa. Odsvojitev ga torej dela za dejavnega duha, ki ni odvisen samo od abstraktnega znanja, kajti svoj svet ustvari in se obnaša dojemajoče.