Kadar razumnik odmetava nebistveno sebstvo je dejaven pomanjkljivo. Zakaj izpelje naravno sebstvo in to je bivanje abstraktnih razločkov, kar je le nastajanje občega. Neposrednost je dejanskost kot predstavljeni subjekt, potemtakem nebistveno sebstvo ali čisti moj zavesti. Duh izpelje enostavno negativnost ali čisto gotovost njega samega, kar je brez duhovno sebstvo. Skratka, sebe ve kot nebistveno sebstvo ali kot čisto kategorijo, ki je neposredno navzoči predmet.
Duh uveljavlja znanje s smotrom, da ga sprevrže v nasprotno obliko, ki pa ni nič objektivnega, kajti je le sprevržena neposrednost, s katero izrazi nebistveno sebstvo; zakaj to je druga oblika neposrednosti, ki velja, ker je abstraktna čista vednost kot taka. In to početje zavesti je danes povsod hvaljeno, kajti sprevržen svet izrazi moč posameznika, ki ni omejena in se prosto nadaljuje. To sporoči, da gre duhu samo za to, da abstraktno znanje in moč nekako predstavi. Prednost daje subjektivnemu znanju, ki ga ne premaga, pa čeprav je neposredno znanje enostranska abstrakcija. Sebe nadaljuje tako, da naredi razločke neposrednega znanja, ki so ločeni eden od drugega in ne stopijo v odnos. To je namreč razumsko mišljenje, ki postajanja substance ne upošteva, kajti duh verjame, da momenti splošnosti zadostujejo za to, da izrazi svojo abstraktno moč v predstavah, kar je obče kot pojavni svet razvit v razločke izvorne narave, ti uresničijo početje zavesti kot take.
Filozof Hegel zapiše, da je »tisto čisto oblikovno brez realnosti prazna abstrakcija«. Zato je odtujitev osebnosti zgolj veljavno sebstvo, ki je brez substance. Namreč substanca je njegovo znanje, s katerim si odsvoji svoje duhovne moči v obliko enostranske abstrakcije. Na ta način izpelje odsvojitev osebnosti, s katero realizira čisti uvid samega sebe; to je njegov lastni predmet. Ali, to je tisto negativno njega samega, kar so momenti, ki mu dajejo obstoj. Zakaj razumnik je moč nad znanjem in hkrati izguba samega sebe. Njegova resnica je goljufija samega sebe, kajti sebi enako je enostranska abstrakcija ali predstavljeni subjekt. To je tisto abstraktno enostavno kot abstraktni moj zavesti ali jaz kot čista sebe vednost.
Danes razumnik povzdiguje končno znanje ali obliko izvornega znanja, ki je dejanskost individua, kajti substance ne odpravi na način gibanja in postajanja. Subjektivnemu znanju daje prednost, kajti njegovo znanje je končno in primerno resničnosti. Tako da tisto, kar podarja kot abstraktno znanje, to je oblika pojavnega znanja, ki kot taka ne doseže sebi enakosti. Zakaj tisto, kar je neposredno znanje, tega ne dojema iz gibanja substance in iz njenega postajanja, pač samo kot pojavno obliko znanja. To je oblika neposrednega znanja, ki ne vsebuje predmetnega bistva, zakaj razumniku gre za to, da uveljavi in razvije obliko subjektivnega znanja. Iz česa sledi, da neposredno znanje razteza na to, da je. Zakaj vsaka vsebina je končna, kajti duh verjame, da v zavesti najde gotovo vsebino.
Neposredno znanje potemtakem izključuje posredovanje, kajti je oblika neposrednosti, ki velja kot končno znanje. To je omejeno na obče, ker je končno ali enostranska abstrakcija. Če to povemo še drugače, početje zavesti uveljavlja abstraktno znanje, ki je brez bistva. Zavest ima za smoter početje in gnanje, s katerim predstavi širjavo znanja, zakaj le tako izpelje predstavljeni subjekt in svobodo čistega jaza ali tisto čisto obče kot sebstvo, ki je neizpolnjena abstrakcija.
Izobražen duh podarja neposredno znanje kot nekakšen samostojni svet. Kajti subjektivno znanje je zbir predstav, s katerimi povzdigne svojo abstraktno moč. To je tisto končno znanje ali enostranska abstrakcija znanja, s katero izpelje čisti moj zavesti. Zakaj abstrakcija znanja je oblika pojavnega sveta, kar pa ni nič drugega kot formalno znanje, ki ni doseglo postajanja predmetne substance in njene sebi enakosti. Abstraktno znanje izključuje posredovanje, kajti širi se samo na to, da je pojavna oblika. Potemtakem je predmet znanje kot tako, ki je čista gotovost njega samega. To je sebstvo kot oblika neposrednega znanja, ki je čista bit sama, ki ni dosegla proti postajanja in je enostranska abstrakcija kot predstavljeni subjekt, ki si daje zavest čistega jaza.