Kdor spremlja aktivnega politika, lahko zazna, da se nenehno sklicuje na vedenje kot tako in kapital. To je način, s katerim se znebi vsake odgovornosti do sveta stvari, tj. obče ideje, in njenega čistega pojma. Drugače rečeno, z navajenim obnašanjem vedenja napoveduje, da ga ne zanima obča ideja in tudi nič takega, kar bi bil postavljen pojem obče ideje, s katerim je edino mogoče pokazati, kako si je obča ideja v odnosu do sebe. Hočem reči, ko je politik dejaven na način navajenega obnašanja vedenja, sporoča volivcem, da ga obča ideja ne zanima. S tistim navajenim obnašanjem vedenja ne doseže niti čistega pojma.
Tako ni nenavadno, če se velikokrat beseduje, da je politik dejaven enostransko in v interesu kapitala, da pa ni dejaven v interesu stvari in obče ideje. Politika obča ideja preprosto ne zanima, če pa, potem samo na zunanji način ali kot velikost kapitala. Tak primer je izgradnja železniškega tira, ki ga politika ni bila sposobna predstaviti kot občo idejo, ampak kot gibanje kapitala. Namesto da se ukvarja z občo idejo stvari, preračunava kapital in primerja izračune, ki da so narejeni z namenom, da se predstavi samo resničnost gradnje železniškega tira. Takšno dojemanje sveta stvari seveda ni nobeno dojemanje stvari, ampak bežanje od stvari, tj. od obče ideje, ki je absolutna določenost. Namreč tista igra s kapitalom pove to, da se ignorira vsebino stvari, tj. občo idejo, s tem pa tudi odnos čistega pojma proti sebi.
Ko politik zrcali svet stvari kot navajeno obnašanje vedenja, spregleduje občo idejo in tako njen čisti dojem, s tem pa tudi določenost, ki je negativni odnos obče ideje v sami sebi. Potem njegov svet stvari ni nič drugega kot ravnodušni svet določnih pojmov razuma ali pojavna oblika vedenja. Se pravi, sebi odtujeni duh si odsvoji sebstvo, ki pa ni nič drugega kot abstraktna oblika neposrednega vedenja.
Politik, ki je prepričan, da je treba svet stvari prevajati v števila, tj. v kapital, bi se moral vprašati, kaj se pretaka po ožilju države, kaj je obča ideja, kaj religija in kaj postavljeni čisti pojem. To je namreč pomembno vedeti, kajti če politik ne ve, da se po ožilju države pretaka religija ljudstva, potem mora nekaj narediti za to, da spozna, da »religija stoji v najtesnejši sovisnosti z državnim principom.» Zakaj duh, ki ga je ljudstvo izvolilo, bi moral vedeti, da v politiki ne gre za nič drugega kot to, da se realizira religija ljudstva, in to na način obče ideje, ki je substancialna polnost ali absolutna določenost obče ideje.
Politik je reprezentant volje ljudstva in tako obče ideje. Obča ideja je tista, ki jo je treba vsakič znova vzpostaviti. Na ta način si duh da zavest o enotnosti pojma in realnosti, ki je izvorno navzoča v obči ideji, skozi katero je izraženo prav tisto, kar se ima za resnično in je vsa določenost obče ideje. Obča ideja je tisto absolutno obče in tako zavest ljudstva o tem, kaj je obča ideja v njeni dejanskosti. Namreč ljudstvo si predstavlja odnos obče ideje, ki pa ni nič drugega kot logična sovisnost obče ideje. Ob tem pa je treba poudariti še naslednje: logična sovisnost je razloček ideje v njenem svobodnem načinu, ki je element vedenja.
Naj izpostavim, ko je duh dejaven na način navajenega obnašanja vedenja, je njegov smoter samo to, da predstavi abstraktno obliko vedenja. In tako seveda ni dejaven s principom in na način substancialne polnosti obče ideje, ki je postavljen čisti dojem.