Sprašujem se, zakaj ekonomist in pravnik javnosti kar naprej nekaj opisujeta, filozof pa se drži ob strani. Neaktivna drža filozofa izžareva, kot da ga realni svet ne privlači in je zaradi tega dejaven samo v onstranskem svetu; kaže da ga očarajo edino transcendentna spoznanja. In tako seveda ni čudno, če s svetom gospodarita ekonomist in pravnik. Vprašanje je, ali filozof beži pred realnostjo, ker ga privlačijo nadčutna modrovanja? Po mojem mnenju se filozof drži stran od realnosti, ker ne spoštuje začetnega gibanja substance in njene dejanskosti, ki je bistvo nastajajočega vedenja. Namesto da je dejaven na absolutni osnovi in dovršitvi substance, tj. gibanju notrine, odmetava vedenje in izdeluje transcendentne svetove.
Sicer pa realnost spregledujeta tako ekonomist kot pravnik. Ekonomist namreč realni svet interpretirata čez števila, pravnik pa čez kategorije in abstraktne predstave, ki jih zunanje med seboj povezuje. No, ne glede na te moje opazke, filozof bi moral biti dejaven v realnem svetu, ne pa v onstranskem svetu, kjer običajno gre za čisti oblikovni svet brez realnosti in prazne modrosti. Ta transcendentni svet je verjetno razlog, zakaj filozof ni tako popularen kot sta ekonomist in pravnik. Skratka, dokler filozof ne bo začel spoštovati realnosti, bo njegov svet stvari še naprej obstajal samo v abstraktnih predstavah in transcendentnem pomenu.
Duh, ki se prepušča svojemu vedenju, nastajajočega vedenja ni dojel. Vedenje kot je sprva je koristno vzpostaviti, zakaj vedenje ni idealizem, temveč čista sebienakost, ta pa je mišljenje. Le tako dobi abstraktna neposrednost svojo popolno obliko v postavljenem nasprotju ali drugo-biti. Na ta način je dosežena razdvojitev notrine in s tem bivanje čistega dojema, v katerem je zaobjeta sebi enakost v obliki občih momentov.
Ob tem je zanimivo zlasti to, da se filozof predstavlja kot duh in ekspert za onstranski svet. Zaradi tega se menda obnaša nekam leseno, ko naleti na kak tostranski svet. Takrat gibanje sveta izdihne in filozof začne odmetavati posamezne misli. To je najbrž razlog, zakaj se filozof zadržuje zunaj nastajajočega vedenja, ki ga prav tako ne spoštujeta ekonomist in pravnik. Ta dva namreč nenehno nekaj preračunavata in se gresta to neko metafizično izračunavanje, ki poteka čez števila in kategorije ter naprej čez mnoge druge svetove, s katerimi je mogoče sestaviti samo kakšno abstraktno predstavo ali prepričljivost.
Tisti, ki danes spremljajo dejavnosti filozofa, lahko zaznajo, da filozof beži pred realnostjo in da se zadržuje na območju neulovljive neskončnosti. Namesto da realnost in njej pripadajočo dejanskost določi, izdeluje ideale čistega uma, na katerih prideluje nekakšna spekulativna ugibanja, ki jih običajno sklene tako, da jih opremi s komentarji in transcendentnimi spoznanji. To pa je svet, ki razkriva, da filozof sebe izpolni s posredovanjem svojega vedenja, katerega čista podoba je lahko kak nastali filozofskih konstrukt ali tvorba, ki predstavlja transcendentalni objekt, ki ni nič drugega kot totaliteto pogojev.
Naj dokončam, filozof bi moral spoštovati realnost, tj. nastajajoče vedenje, ki uči, kako si duh samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Zakaj prav to? Zato, da spozna, kako sebe samega vzpostavi kot duha v elementu vedenja, s katerim stopi v odnos s seboj. To je namreč tista realnost ali osnova, na kateri je sploh mogoče kaj resničnega izpeljati.