Ko subjektu ne gre za nič drugega kot za uveljavitev posameznega interesa, potem zagotovo ni dejaven na stvari, ampak tako, da uveljavlja svoje prepričanje ali interes, ki je zgolj neko razpoloženje. Na ta način je subjekt dejaven brez principa ali tako, kot mu to narekuje njegov interes. In ko izrazi samo svoj interes, potem pač obče ideje ali metafizičnega pojma ne doseže. Namesto njega uveljavi svojo prepričanost ali lastno subjektivnost.
Na primer, kadar politik izraža samo subjektivno prepričanje, zagotovo ni dejaven v odnosu do stvari. Od sebe odmeče mnenje, tj. abstraktno vedenje, s katerim ne doseže čistega pojma, ampak zgolj uveljavi subjektivno domnevo. Tako jasno pokaže, da mu ne gre za občo idejo ali čisti pojem, ampak za subjektivni interes. Se pravi, ne gre mu za postavljeni metafizični pojem, s katerim je edino mogoče zaobjeti občo idejo ali bistvo stvari. Povedano še drugače, ko se politik obnaša zunanje in bistva stvari ne zajame kot čisti pojem, spregleduje metafizični pojem, s katerim je izražena logična sovisnost stvari.
Ilustracija poskuša ponazoriti vzpostavitev sebstva s proti postavljenimi trikotniki. To proti postajanje je čisti pojem kot postavljen odnos proti sebi. Ali, to je sebi enakost kot abstrakcija sebe od sebe, s katero se končno ve kot neskončno ali sebi enako. S to ilustracijo bi naj bilo izraženo tudi to, da naj bo duh v svoji odsvojitvi dejaven v načinu, ne pa tako, da svoje vedenje odmeče in se prosto nadaljuje v neko drugo vedenje.
Čisti pojem je metafizični pojem, tj. polnost obče ideje, ki obstaja v obliki občih momentov ali v proti postavljenih in razvejanih momentih, ki je drugo-bit ali čisti dojem. Hočem reči, brez razvitega metafizičnega pojma, ni mogoče vzpostaviti odnosa pojma. Za čisti pojem je potrebno poznati način, ki substanco vzpostavi kot razvejane obče momente pojma. Zakaj, kar ni način, je le nadaljevanje vedenja kot uveljavitev sebstva v abstraktni obliki. Toliko le, da spomnim, da bi naj bil duh dejaven v načinu ali tako, da najprej postavi metafizični pojem. Ampak tega postavljenega odnosa pojma duh zaenkrat ne prakticira in je najbrž prav zaradi tega neizobraženo dejaven ali tako, da nekako izpelje svoje vedenje.
Metafizični pojem je čisti pojem, ki bi ga naj duh spoznal, da bi razumel, kako si svoje vedenje odsvoji v načinu ali v elementu vedenja, s katerim vzpostavi svoje brezduhovno sebstvo. In to izkušnjo bi si naj pridobil predvsem zato, da dojame, da je način tisti, ki vzpostavi metafizični pojem prek elementa vedenja, ki je postavljen odnos pojma proti sebi. Postajanje pojma je namreč osnova nastajajočega vedenja, s katerim duh doseže drugo-bit svojega vedenja ali dejanski odnos pojma proti sebi. S tem je izpolnjeno zlasti to, da vzpostavi vrh svoje subjektivnosti. Kajti ta vrh bi naj bil postavljen metafizični pojem, s katerim zameji svojo subjektivnost na čisti dojem. Kar je nujnost, ki prepreči, da se njegovo vedenja ne nadaljuje v neko naslednjo obliko abstraktnega vedenja. Se pravi, samo takrat ko svoje vedenje zameji na čisto občost, je dosežen metafizični pojem.
Potemtakem, če želi duh napredovati in narediti kak pozitiven korak v spoznavanju metafizičnega pojma, potem je nujno, da začne spoznavati predmetni element vedenja, s katerim je dosežen čisti odnos pojma proti sebi, kar je enotnost pojma in realnosti.