Tako se je začelo. Zvečer sem se ulegel v posteljo. Ne takoj, ampak potem. Svet je bil že tam, bil je v meni; tudi slika, ki je visela na steni, vendar ne tista moja, ki jo jaz vsak dan zelo rad gledam. Tudi soba ni bila več čisto moja, ampak od njega. On je namreč že bival v meni. Zaradi tega tudi druga soba ni bila več prepoznana, saj se je prostor kar naprej spreminjal in pačil. Tako je tudi WC spremenil svojo podobo, bil je hladen mrzel in neprepoznaven. Postavil se je na glavo in tega nisem mogel dojeti. Zakaj v tem mojem svetu ni več delovala nobena zdrava pamet, ki bi jo jaz prepoznal. Enostavno, moj svet je začel izginjati, hkrati pa se je tu že kazal novi svet kot nekakšna norost, ki se ni zmogla povezati v sebi. V moje oči je prihajala in se ponujala kot svet tujca, ki se je razgubil v abstraktne podobe. Tako je svet na eni strani izginjal, na drugi pa nastajal kot nadomestni svet, ki pa ga nisem bil sposoben obvladati, ker nisem imel nobene moči. Svetova sta se začela mešati med seboj in jaz sem bil izgubljen; ničesar več nisem dojel. Bedasta igra sebstva se je odvijala pred menoj, ker jo je vsilil korona virus. Jaz nisem bil jaz, namreč, postal sem nekdo, ki ga nisem prepoznal. Moje sebstvo je izginjalo, ker je tako hotel korona virus. In tako sem postal nasprotje samega sebe, torej tujec, ki ne zazna samega sebe. Zakaj jaz nisem bil več jaz, ampak nekdo, ki ne prepoznava samega sebe in se je zgubil v praznih podobah, ki jih je vsiljeval korona virus.
Korona virus je spreminjal moje sebstvo. Zaradi tega je sebstvo postalo podoba/prikazen, ki ni živelo lastnega življenja. Zato lahko rečem, da mi je korona virus vsilil življenje, ki me je naredilo za ujetnika kovida. Kovid je vrag, ki počenja to, kar pač počenja. Nisem se mu mogel upreti, bil sem ves čas njegov ujetnik
Ker nisem bil več to, kar sem bil, sem obstajal le še kot abstraktna sila. Korona virus je podivjal in jaz sem počenjal samo tisto, kar mi je ukazoval. Poslal me je v mojo sobo, a jaz nisem vedel, zakaj sem šel tja. Šel sem na WC in naenkrat sem bil v pomanjkanju zraka. Kaj zdaj, kaj narediti in čemu sploh to pomanjkanje zraka in zadihanost.
Korona se je enostavno naselil v mene in jaz tega nisem zaznal. Nisem vedel, da ima strašansko abstraktno moč, s katero lahko spreminja svet in ga naredi za resničen svet. In ta korona svet je mene začel ubijati, saj nisem več samega sebe prepoznaval. Bil sem nekdo drug, nekakšna podoba mrtvega sebstva, ki ga je sila korona virusa vzpostavila z namenom, da pokaže, kaj se to pravi živeti neresnični svet samega sebe ali svet, ki ti ga vsili nekdo drugi.
Moja izkušnja s korona virusom mi je povedala, da sem bil ves čas mrtev v sebi in prav tako neko življenje, ki ni bilo sposobno obvladati samo sebe, ker je tako hotel korona virus. Ta abstraktna sila je namreč začela vzpostavljati sebe kot abstraktno čisto sebstvo, ki lahko pridela tudi svet, ki ga človek ne more razumeti. To je ta nevidna in skrivnostna moč korona virusa, ki zmore premagati vsakega duha. In to je tisto izročilo duhu, ki bi ga moral duh resno dognati, če želi, da njegov svet ne bo svet korona virusa ali neumna sila, ki sem jo jaz doživljal tako dolgo, dokler mi ni priskočil na pomoč duh, on, ki je edini sposoben premagati to abstraktno nasilje korona virusa, ki me je potrlo in ponižalo.